DAMON WILD: COSMIC PATH

Infrastructure New York, 2017

Aktualnost novih izdaj po kakšnih treh desetletjih obstoja žanra techno glasbe postaja precej pereč problem. Ta postane še bolj težaven ob dogmatični premisi, da naj bi techno glasba vedno delovala sveže ali da naj bi se žanr vedno samoevalviral in razvijal, a ob strukturni in drugačni osnovni determiniranosti zvoka techna, vsaj tistega tradicionalnega, je to močno oteženo. Producenti se danes zato velikokrat spopadajo predvsem sami s sabo – bežanje pred kopiranjem in generičnostjo zvoka je težavno, podkrepljeno pa največkrat kar s konceptualnimi floskulami, mešanjem podžanrskih vsebin ali uporabo inštrumentov in tehnologije, ki na sceni niso bili prisotni v njeni pionirski fazi. Mlajši, zagnani producenti, lačni soja luči in lastnega mesta na zasičeni sceni ter bolj vešči sodobne uporabe komunikacijskih in promocijskih kanalov so tako počasi deležni vse več pozornosti, medtem ko uveljavljeni fotri pač skušajo ostati vidni.

Med slednje lahko uvrstimo prominentno figuro sredine devetdesetih - Damona Wilda. Prihaja iz glasbeno enega najbolj vidnih mest svojega obdobja – New Yorka, kjer je bil med drugim v neki prodajalni plošč sodelavec house legende Frankieja Bonesa in techno mašine Adama Xa, hkrati pa bil tudi cimer Joeyja Beltrama. V takšnem okolju je bila Damonova pot precej jasna – z letom 1994 je pognal svojo lastno, danes kultno, a z zadnjimi izdajami vseeno relativno neopaženo založbo, Synewave, s katero je izdal večino svoje glasbe. Tu v sliko vstopi David Sumner oziroma Function, ki je svoj zgodnji material proti koncu devetdesetih izdal prav pri Synewavu, sam pa nato z letom 2014 ponovno pognal svojo založbo Infrastructure New York. Tokrat se ob izdaji tretjega albuma Damona Wilda, imenovanega Cosmic Path, slika obrača – Funcition vrača uslugo z izdajo novega Wildovega dolgometražca pri svoji založbi, ki je danes vsekakor bolj vidna, hkrati pa ugodi tudi ideji, da naj bi Infrastructure New York izdajal material, ki v zvočnem smislu deluje starejši.

Na tem mestu naj omenimo, da gre z albumom Cosmic Path za dve različici – na vinilni izdaji z dvema ploščama najdemo odtisnjene groove enajstih komadov, medtem ko ima digitalna oziroma CD verzija dolgometražca petnajst komadov in slednjo bomo poslušali v današnji Tolpi bumov. Album nas kar čelno, brez zadržkov udari z – na tej točki že kar malce utrujajoče večkrat omenjeno - kozmično estetiko. Futurizem, ki v tem obdobju žanra ne deluje prav nič futuristično, in konceptualni fetišizem vesoljskega popotovanja preprosto razočarata. V takšnem slogu narejeni albumi oziroma kakršnikoli glasbeni kosi techno žanra so imeli v začetku devetdesetih še kako legitimen kontekst, danes pa se poleg zvočne izrabljenosti tudi ta izgublja s pojavo precej bolj progresivnih in futuristično delujočih zvočnih del. Ko tudi termini oziroma naslovi komadov, kot sta Marslander ali pa Distant Carrier, ne delujejo več sci-fi, ker so v današnjem času ti pač dejstvo, postane sci-fi koncept ničen, sama glasba pa z močno asociacijo na dela Jeffa Millsa nič kaj inovativna.

Če skušamo sliko vseeno malenkost obrniti Wildu v prid, upoštevajmo naslednje faktorje. Po njegovih besedah gre bojda za delo, ki ga danes, nekoliko postaran (kakopak) iskreno čuti. K izdajam ga naj ne bi zavezoval nikakršen distribucijski posel, prav tako pa naj ne bi imel obveznosti do drugih založb. In ker je v devetdesetih ter takoj po prelomu tisočletja izdajal trši material, tokrat dela, ki v preseku delujejo precej globlje, izdaje dobijo nekaj smisla. Album osmišlja tudi dejstvo, da, kot že omenjeno, Sumnerjev Infrastructure New York prisega na material s starejšo zvočno estetiko – dolgometražec Cosmic Path pa naj bi nastal prav na pobudo Davida Sumnerja. Težko bi bilo zanikati produkcijsko vrednost in dodelanost posameznih komadov. Ritmične sekvence legendarne mašine Roland 909, mistične sint linije in slani bleepi mešajo glasbeno zelo znan koktejl, a vse je vseeno izvedeno na mojstrski ravni.

Vrnimo se torej k aktualnosti in njeni vrednosti znotraj žanra. Cosmic Path je ne premore in zdi se, da bo žal kmalu tudi utonil v pozabo. V miljeju techna se umešča v prostor že slišanega, medtem ko ga konceptualno danes povozijo razne internetne glasbe in drugi progresivno-futuristični glasbeni odvodi. Upoštevajoč olajševalne okoliščine, lahko plošči delno prikimamo in ugibamo, da gre za glasbo, kakršno je Damon bolj kot za kritično publiko želel izdati zase. In res drži, da takšnih od njega še nismo slišali, vseeno pa to ni zadosten razlog, da bi bil album Cosmic Path v dobi sodobnega techna kaj boljši, kot je v resnici.