FOTO: Blaž Vrhovnik

-

Častne omembe Juliana:

Yeule - Glitch Princess ┆ Fleshwater - We're Not Here to be Loved ┆ Honningbarna - Animorphs ┆ Kaizo Slumber - The Kaizo Manifesto ┆ Wormrot - Hiss ┆ City Of Caterpillar - Mystic Sisters ┆ Billy Woods - Church ┆ Foxtails - Fawn ┆ Nouns - While of Unsound Mind ┆ Deathcrash - Return ┆ The Sawtooth Grin - Good ┆ in še novi Yung Lean, Bladee, ECCO2K, Thaiboy Digital

Častne omembe Sare:

Brutus - Unison Life ┆ 700 Bliss - Nothing to Declare ┆ Dälek - Precipice ┆ GGGOLDDD - This Shame Should Not Be Mine ┆ FKA Twigs - Caprisongs ┆ Iceboy Violet - The Vanity Project ┆ Cave In - Heavy Pendulum ┆ Brat - Grime Boss ┆ Backxwash - His Happines Shall Come First Even Though We are Suffering ┆ Petbrick - Liminal ┆ Tanya Tagaq - Tongues ┆ Diamanda Galas - Broken Gargoyles ┆ Nostromo - Bucephale

DESADOVNJAK TOP 10:

10. Mizmor & Thou - Myopia

"Album Myopia nam ponudi to, kar tudi pričakujemo, torej najboljše od obeh bendov. Tako Thou kot Mizmor plujeta po dokaj podobnih vodah, njuna stična točka je namreč počasen doom sludge. V tem žanru so morda Thou zanimivejši kot Mizmor, a obema projektoma uspe ustvariti melanholično in otožno vzdušje. Vsak po svoje skušata z glasbo interpretirati absurdno realnost in predanost pogubi. Na plošči Myopia dominira prav počasna godba, vsaka od entitet pa ji vtisne svoj pečat." Luka Bevk o plošči.

9.  Keiji Haino & SUMAC - Into this juvenile apocalypse our golden blood to pour let us never

8. KEN Mode - Null

"Album Null nikakor ni več zgolj eksperiment brezbrižnega trušča neke mlade zasedbe, temveč izpiljena eklektika hardkora in hrupa. Zvočni skelet, ki so ga glasbeniki raziskovali že na prejšnjem albumu, zdaj poka pod težo eksperimentalnih vzgibov neolikanih rifov in računalniško generirane industrialnosti. Krovna tema se suče okoli ideje nekakšne cinične tesnobe, ne toliko v tekstih kot v negotovem, mesenem tuljenju in zamaščenem basu. Svet neizogibno drvi v globočine pekla in po mnenju KEN mode je naša mukotrpna usoda več kot zaslužena, a resnična zvezda plošče Null nedvomno postane nova članica." Klemen Seliškar o plošči

7. Ashenspire - Hostile Architecture

"Album Hostile Architecture je tu, da razbije kakršenkoli nadaljnji dvom o tem, kje gre iskati vzroke vsega tega nakopičenega nelagodja. Pri tem se že spremno besedilo albuma sklicuje na Marka Fisherja in njegovo diagnozo kapitalističnega realizma, ki, kot ga med drugim razume Fisher, pomeni »vsesplošno atmosfero, ki ne določa le produkcije kulture, temveč tudi regulacijo dela in izobraževanja, in ob tem deluje kot nekakšna nevidna ovira, ki omejuje misli in dejanja«. Še splošneje povedano, gre pri tem za nezmožnost misliti katerikoli drug družbeno-politični sistem, kot je kapitalizem. ..." "... Ashenspire so na našo srečo zelo daleč od tega, da bi njihove misli in dejanja kaj oviralo. Fantazmatske strukture kapitalističnega realizma, kot jih razdela Fisher, na albumu natančno in z veliko mero skrbnosti opredmetijo v vsakdanjih situacijah, pri tem pa kljub bežni umeščenosti v nekakšen avantgardni moment kompozicije gradijo tako, da pri poslušanju s plastenjem opustošenja peljejo skorajda v nekakšno stanje zamaknjenosti, na drugi strani pa z medklici ves čas zbujajo iz tega stanja in kličejo k akciji – tako na individualni ravni, še bolj pa v skupnostnih bojih." Nina Hlebec o plošči

6. Wiegedood - There's Always Blood at the End of the Road

"...januarja 2022, so Wiegedood izdali album z naslovom There’s Always Blood At The End Of The Road, ki žalost iz trilogije De Doden Hebben Het Goed nadomesti s polnopravno jezo. Nova plošča obenem zveni in ne zveni kot Wiegedood in čeravno njeni člani ostajajo isti, se spremeni mnogo drugih komponent. Žalost nadomestijo z jezo, počasen ritem zamenjajo za eksplozivnega, instrumentalno izvajanje glasbe dopolnijo z različnimi obdelanimi posnetki in sama glasba je tokrat v primerjavi s preteklo precej bolj dinamična. V osnovi je to še vedno black metal projekt, a zasedba Wiegedood šele s to izdajo stopi na prizorišče sodobnega metala, ki postane takšen z mešanjem različnih glasbenih stilov." Sara o plošči

5. Imperial Thriumphant - Spirit of Ecstasy

"V glasbenem letu, kot je 2022, v katerem kitarsko linijo zaznamujejo predvsem zvite tehnikalije, je izdelek Spirit of Ecstasy smiselno nadaljevanje metalske zapuščine. Zanimivo, a ne nujno zmotno, bi jih lahko primerjali z Britanci Black Midi, ki nosijo štafete postbrexitskega rokenrola. Oba benda se namreč z vsako novo ploščo nenasitno razvijata v nekaj mogočnejšega, v mutirano obliko njunih temeljev. Hkrati pa imajo člani kljub dodelani zvočni podobi in estetiki prijetno humoren odnos s poslušalci." Julian o plošči

4. Birds in Row - Gris Klein

"Po svoje je zanimivo opazovati, kako so se ti francoski posthardkoraši prelevili iz atraktivnih anonimnežev v eno bolj prepoznavnih in spoštovanih zasedb na sceni. Gris Klein je energično in dinamično delo, v katerega je zavita bolečina. Je sprehod med pisanimi umetniškimi eksponati, ki jih zakriva pajčolan, tako da jih ne moremo zares razbrati." Julian o plošči

3. Knoll - Metempiric

2. Ethel Cain - Preacher's Daughter

"Album sestavlja trinajst skladb s klasično pop strukturo, ki pa v povprečju presegajo standardno žanrsko dolžino, saj trajajo tudi krepko čez pet minut. Kljub temu je fascinantno, kako skladbe z albuma ne zvenijo toliko daljše, in po nekajkratnem poslušanju plošče se skoraj vsak komad izkaže za pravi hitič, ki zlepa ne zapusti poslušalčevih misli..." "...Preacher’s Daughter tako predstavlja eno izmed mojstrovin leta 2022, tako s produkcijske kakor z vsebinske perspektive. Album bi na prvi posluh resnično lahko odslovili zgolj z oznako popularna glasba, a po večkratnem poslušanju težko preslišimo ostale premnoge glasbene elemente, ki so prej domači stilom witchhouse, eksperimentalna elektronika, alternativni folk, rock glasba itd." Sara o plošči

1. Chat Pile - God's Country

"Podobno kot pri opazovanju reliefne slike, katere motiv postane jasen šele po neštetem nanosu barve, lahko novi album Chat Pile dojamemo šele po poslušanju v celoti. Sludge anonimneži iz nizkih tonov in vražjega plesa med basom in zamaščenimi kitarami speljejo brutalen napad na poslušalstvo, ki ni blitzkriegovski, temveč je bližji smrti zaradi tisočerega rifa. Bend se za ustvarjanje vzdušja ne zateka k solažam ali premorom v tempu. Svojo bit v celoti prepusti počasnemu vretju kotla in izjemnemu nastopu njihovega vokalista, ki v tem kotlu vztrajno hlasta za zrakom." Klemen Seliškar o plošči

Se slišimo naslednje leto!