Leto oborožene žalosti
Zadnji Kultivator leta 2023 namenjamo razpravi o zunanjepolitičnih dogodkih in procesih, ki so nas zaznamovali v preteklem letu. Brez dvoma je leto v nas vsaj utrdilo, če ne kar vcepilo občutek, da so še tako majhne spremembe za deprivilegirane, razlaščene in zatirane tega sveta v najboljšem primeru le minljiva utvara. Za Palestince, ki životarijo v apartheidu, je oktober prinesel novo nakbo, katastrofično udejanjenje genocidnih politik Izraela, ki ga je dovršila najbolj desna vlada v zgodovini izraelske okupatorske oblasti. Azerbajdžan je uresničil več kot tridesetletne sanje, si dokončno prilastil Gorski Karabah in sprožil eksodus tamkajšnjih Armencev. Uničujoč potres v Turčiji in Siriji, ki je prizadel predvsem območja s kurdskim prebivalstvom, ni bil dovolj za zrušitev neoosmanske oblasti Recepa Tayyipa Erdoğana.
Ruska vojna v Ukrajini je vstopila v fazo počasnega izčrpavanja, ki vse dokler traja, napaja povratni hladnovojni proces zahodnega oboroževanja pod ameriškim okriljem na eni strani ter gospodarskega povezovanja Rusije s Kitajsko, Indijo ali Iranom na drugi. Namesto da bi ruski predsednik Vladimir Putin Ukrajino oddaljil od integracije v zahodno politično-orožarsko orbito, je Evropska unija konec leta z Ukrajino in Moldavijo simbolično začela pristopna pogajanja. Vrh tega je, vsaj z dostopom do Natovega orožja, Ukrajina z eno nogo že pristala v severnoatlantskem zavezništvu. Rusko invazijo so za vstop v Nato izkoristili tudi vladajoči na Finskem in Švedskem.
Zadnji izdihljaj lanskega leta je na oblast v Izraelu vrnil Benjamina Netanjahuja, ki je svojo že tako desničarsko stranko Likud v koaliciji obdal s še bolj desnimi ortodoksnimi in judovskosupremacističnimi strankami. Apartheidske politike vseh izraelskih vlad so tako postale še ostrejše. Aprila je več tisoč Izraelcev, na čelu s člani vlade, kot sta Bezalel Smotrič in Itamar Ben-Gvir, marširalo po Zahodnem bregu in oznanjalo širitev nelegalnih judovskih naselbin na okupiranem ozemlju. Istega meseca je izraelska policija iz jeruzalemske mošeje Al Aksa, ki je za muslimane tretji najsvetejši kraj za Meko in Medino, sredi ramazanskih molitev Palestince nasilno deložirala.
Tudi brez spuščanja v podrobnosti tričetrt stoletja dolge izraelske okupacijske politike, ki Palestincem na Zahodnem bregu in v Gazi omejuje dostop do tako osnovne življenjske dobrine, kot je voda, nas operacija Nevihta Al Aksa ne more čuditi. Toda islamsko odporniško gibanje, znano kot Hamas, je sedmega oktobra s podporo ostalih skupin palestinskega odpora uspelo presenetiti izraelske oblasti. Nekaj več kot tisoč odporniških borcev je iz Gaze vdrlo na ozemlje pod nadzorom Izraela, v kibuce, vsaj dve izraelski vojaški bazi, na festival v puščavi Negev. Pomen operacije Hamasa je v nočnem programu 23. novembra osmislila nekdanja sodelavka aktualnopolitične redakcije Sara Mencigar.
Palestinski borci so zajeli več kot 200 talcev, v operaciji pa je bilo ubitih nekaj več kot tisoč Izraelcev – ne samo pod rokami tistih, ki jih v Izraelu in na zahodu nazivajo za »teroriste«, ampak tudi pod ognjem izraelske vojske. Netanjahu je urno oblikoval vojni kabinet, izraelska vojska pa je začela z ofenzivo proti Gazi, največjemu koncentracijskemu taborišču na svetu. V manj kot dveh mesecih je izraelska vojska samo v Gazi pobila več kot 21 tisoč ljudi, z zemljo zravnala celotne stanovanjske četrti in uničila civilno infrastrukturo. Tarča izraelske vojske so pod pretvezo boja proti »teroristom« postala begunska taborišča in bolnišnice, češ da imajo tam Hamasovi borci svoj štab. Kljub temu da lahko genocid Palestincev iz ure v uro v živo spremljamo prek svetovnih medijev, okupatorska vojska prepričljivih dokazov za svoje trditve o podzemnih tunelih in štabih doslej ni uspela predstaviti. Izrael bombardiranja Gaze ne glede na vse nima namena ustaviti, dokler je ne popolnoma uniči. 20. oktobra smo za Kultivator o bombardiranju govorili z Majedom Abusalamo, političnim raziskovalcem na Univerzi v Tampereju na Finskem, čigar družina je v Gazi.
Ne gre za vojno, ne gre za ofenzivo – Izrael izvaja genocid, kar dokazuje načrt, o katerem vse pogosteje govorijo člani izraelske vlade: njihov cilj je več kot dva milijona ljudi iz Gaze izgnati, vprašanje je le še kam in kako. Za izraelsko vojsko bi bila najenostavnejša rešitev izgon v Egipt, palestinske civiliste je tako že skoncentrirala na južnem delu območja Gaze. Toda egiptovski vojaški predsednik Abdel Fatah Al Sisi, ki si je decembra zagotovil nov mandat na čelu države, o čem takem noče slišati nič.
Dejanja izraelske vojske so očitne kršitve mednarodnega prava, ki se je vnovič izkazalo za učinkovito le v primeru, ko ga uveljavljajo svetovni gospodarji, ki imajo v Varnostnem svetu Združenih narodov pravico do veta. Združene države Amerike, tradicionalno najmočnejša zavetnica Izraela, so v varnostnem svetu uspešno blokirale resolucije s pozivi po premirjih. Vmes je sicer vojska za manj kot teden dni ustavila ofenzivo, Hamas pa je v zameno izpustil del talcev, a je bila za izraelsko vojsko to le operativna pavza.
Vlada ameriškega predsednika Joeja Bidna se je poleg najmanj treh milijard evrov, ki jih zadnjih 50 let od ZDA v obliki vojaške in druge pomoči prejema Izrael, odločila genocid podpreti z dodatnimi 14 milijardami evrov. Kaj gre v Gazo, je Izrael nadzoroval že pred genocidno ofenzivo in kljub naporom Združenih narodov po dobavi humanitarne pomoči v Gazo to počne še naprej. Čeprav zahodni politiki genocid v Gazi občasno obsodijo s trditvami, da bi moral Izrael spoštovati mednarodno pravo, so te obsodbe retorične in prazne. Pod pretvezo tveganja javnega reda in miru ter spodbujanja antisemitizma proteste v podporo Palestini oblasti omejujejo tako v Franciji kot v Nemčiji. Voditelji arabskih držav prav tako ostajajo pri retorični podpori Palestini. Edina realna podpora prihaja od libanonskega gibanja Hezbolah in jemenskih gverilcev Ansar Alah, znanih kot Hutiji, ki z droni v Rdečem morju napadajo ladje, povezane z Izraelom.
Orožje je letos pelo v še enem dolgotrajnem konfliktu, in sicer v Gorskem Karabahu. V Sovjetski zvezi je bil Gorski Karabah avtonomna pokrajina znotraj azerbajdžanske republike. Po mednarodnem pravu je z razpadom Sovjetske zveze območje tako pripadlo Azerbajdžanu, a tamkajšnji Armenci so s podporo Armenije ustanovili svojo politično entiteto, Republiko Arcah. Zadnja vojna za nadzor nad območjem se je zgodila konec leta 2020, po šestih tednih bojev je zmagala azerbajdžanska stran, ki jo izdatno oborožujeta Turčija in Izrael. Po mirovnem sporazumu bi morale Lačinski koridor, ki je ostal edina povezava med Armenijo in Gorskim Karabahom, nadzirati ruske sile. Te pa so konec septembra ostale pri miru in azerbajdžanska vojska je v manj kot tednu dni območje zavzela.
Sicer so Azerbajdžanci na čelu s predsednikom Ilhamom Alijevom več kot 100 tisoč Armencem, živečim na območju, zagotavljali, da bodo ostali varni. Toda praktično celotno armensko prebivalstvo Gorskega Karabaha je po azerbajdžanski zmagi zbežalo v Armenijo. Z novim letom bo po ukazu azerbajdžanskih oblasti Republika Arcah tudi uradno razpuščena. Čeprav Rusija na papirju še zmeraj velja za zaveznico Armenije, so se odnosi med državama v zadnjem letu močno ohladili. Že v začetku leta je Armenija odpovedala gostitev vojaških vaj ruskega vojaškega zavezništva Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti. Razlog za to je tičal prav v tem, da so kljub pogodbenim obveznostim države zavezništva zavrnile pomoč Armeniji v bojih z azerbajdžansko vojsko.
Da se ruska vojska s konfliktom v Gorskem Karabahu ni mogla več prav pozorno ubadati, je razumljivo, saj Vladimir Putin bije lastno vojno v Ukrajini. Spomladi so se začeli manjši ukrajinski napadi preko meje z Rusijo, predvsem na Belgorodsko območje. Ruska vojska je sicer zavzela do tal razrušeni mesti Bahmut in Marjinko, razen tega pa so fronte nepremične skoraj kakor v prvi svetovni vojni. Vojna v Ukrajini je tako postala vojna izčrpavanja. Pri pošiljanju orožja Ukrajini je Nato letos prestopil več ruskih rdečih črt. V začetku leta je Nemčija v Ukrajino poslala svoje tanke modela Leopard, sledile so britanske in ameriške rakete dolgega dosega, avgusta pa so ZDA odobrile še dobavo bojnih letal F-16. Pri tem so se ruske rdeče črte izkazale za zelo mobilne in govorjenje Putina o jedrski eskalaciji za blefiranje.
Največji pretres v Rusiji se ni zgodil toliko zaradi Ukrajine in njenih zaveznikov, ampak zaradi razkola v lastnih vrstah, spor pa je bil tudi tu vsaj na površju o razpolaganju z orožjem. Jevgenij Prigožin, poveljnik zasebne vojske Wagner, se je spustil v javni spor z ministrom za obrambo Sergejem Šojgujem. Potem ko se je osvajanje Bahmuta zavleklo, se je pritožil nad ministrstvom, češ da mu ne pošiljajo municije in tako sabotirajo delovanje Wagnerja. V ozadju je povod za spor najverjetneje vključevanje wagnerjevcev v redno vojsko, s čimer bi Prigožin izgubil vir svojega vpliva. Dejansko je šlo za spor za položaj znotraj sistema, Prigožin pa v resnici ni postal vir populističnega upora proti ruskemu carju, kot so ugibali mediji na Zahodu.
Spor je do konca junija vseeno privedel do teatralnega upora Wagnerja proti ministrstvu za obrambo. Krenili so nad Moskvo, ampak dejanskega spopada z rusko vojsko ni bilo. Putin je Prigožinu nato obljubil, da ga ne bo sodno preganjal. Del Wagnerja, ki se je bojeval v Ukrajini, se je vključil v redno vojsko, posli Wangerja v Afriki so ostali nedotaknjeni. Za izdajalca države je bil Prigožin po uporu še kar privilegiran, bil je celo na sprejemu pri predsedniku, čeprav je bil uradno izgnan v Belorusijo. Prigožin je konec avgusta umrl v letalski nesreči. Lahko, da je bila kriva eksplozija na letalu, kar bi pomenilo, da je šlo za naročen umor, toda trdnih dokazov verjetno nikoli ne bomo videli. Niti dokazov o tem, da je Prigožin dejansko mrtev. Šojgu je na ministrskem položaju ostal.
V Ukrajini je predsednik Volodimir Zelenski napovedal, da predsedniških volitev, ki bi morale potekati spomladi prihodnje leto, ne bo. Ukrajinski zakon o vojnem stanju prepoveduje parlamentarne volitve v času vojne, ne omenja pa predsednika. Zelenski je svojo odločitev pojasnil s tem, da zdaj ni pravi čas, ker razmere zahtevajo enotnost. Predvolilna politična pričkanja bi bila po njegovem neodgovorna, ker bi s tem odprli možnost konfliktov in »tujih iger proti Ukrajini«.
Ukrajinska vlada je ob napovedih novega vala mobilizacije v parlament pravkar vložila predlog zakonodaje, ki ureja mobilizacijo in vojaško službo. Spremembe znižujejo starostno mejo za vpoklic s 27 na 25 let in zmanjšujejo obseg kategorij prebivalstva, oproščenega vojaške obveznosti.
Medeni meseci med Ukrajino in zahodom so se v tem letu iztekli. Težave je imela Ukrajina predvsem s svojimi sosedami državami članicami Evropske unije, ki so zaradi konkurence domačim kmetom blokirale uvoz in tranzit ukrajinskih kmetijskih izdelkov, predvsem žita. Madžarska vlada Viktorja Orbána je kmetom takoj ustregla, na Poljskem so kmetje prej morali protestirati z blokadami mejnih prehodov. Ukrajina je zaradi embarga proti Poljski napovedala tožbo pri Svetovni trgovinski organizaciji. Poljska vlada, takrat še pod vodstvom Mateusza Morawieckega, je zato končala s pošiljanjem orožja v Ukrajino. Oktobra izvoljena vlada Donalda Tuska, ki je končala osemletno vladavino konservativcev, nadaljuje embargo, vendar je Tusk obljubil nadaljevanje poljske finančne in orožarske podpore Ukrajini.
V ZDA so republikanci v senatu zavrnili financiranje pomoči Ukrajini, Izraelu in Tajvanu. Republikanci so fanatični sionisti, tako da je bila zanje kamen spotike pri tem paketu pomoči Ukrajina. Njej bi bila namenjena več kot polovica 100 milijard evrov vrednega paketa. Evropske države ostajajo zvestejše, a dovolj je le ena črna ovca, da propade odločitev, ki potrebuje konsenz. To vlogo je odigrala Madžarska, ki je ta mesec uveljavila veto na več kot 50 milijard evrov pomoči Ukrajini. Evropska komisija je bila pripravljena odmrzniti skoraj polovico 22 milijard evrov evropskih sredstev za Madžarsko, a Orbán hoče celoten denar.
Vojna, ki jo je Putin upravičil s širitvijo Nata, je prinesla izgovor za širitev Nata. Aprila se je v Nato včlanila Finska. Švedska, ki je lani prav tako zaprosila za članstvo, pa še čaka, da ji pridružitev blagovolita Turčija in Madžarska. Turčija je od Švedske zahtevala izročitev turških beguncev, predvsem Kurdov, ki jih Erdoğanova vlada šteje za teroriste. Švedske oblasti so temeljne ustavne zakone spremenile že lani, zdaj pa begunce izročajo individualno, na podlagi odločitev sodišč. Turški parlamentarni odbor za zunanje zadeve je švedski vstop v Nato že odobril, ratificirati ga mora parlament. Orbán blokado švedskega vstopa utemeljuje s tem, da na Švedskem neupravičeno kritiziranjo stanje demokracije na Madžarskem. Tako Švedska kot Finska že dolgo sodelujeta v Natovih misijah, kot je Kfor na Kosovu, z Natom izvajata skupne vojaške vaje, orožarsko pomoč pa sta Ukrajini že prej pošiljali v okviru mehanizma Evropske unije. Kar se z vstopom v Nato zares spreminja, je razširjen dostop do Natovega arzenala in možnost kolektivne obrambe.
Vse bolj militantne postajajo tudi evropske migrantske politike. Sredi decembra sta se Svet Evropske unije in Evropski parlament dogovorila o vsebini novega pakta o migracijah in azilu. Ta uveljavlja pospešene azilne postopke, standardiziran postopek zbiranja osebnih podatkov prosilcev in sistem tako imenovane obvezne solidarnosti – seveda med državami, ne z migranti. V solidarnosti z bolj obremenjenimi državami bi druge države od njih sprejele prosilce za azil, če tega ne bi želele, pa bi lahko namenile denar za represijo na evropskih mejah. Dogovor vključuje tudi določbo o izrednih razmerah, ki bi državam omogočila omejitev dostopa do azilnih postopkov. Sredi julija je Evropska unija s Tunizijo že sklenila dogovor, po katerem bo državi izplačala skoraj milijardo evrov, v zameno pa bodo tunizijske oblasti preprečevale odhode migrantov z lastnega ozemlja proti Evropi.
Antimigrantski načrt je spodletel vsaj Združenemu kraljestvu. Sredi novembra je britansko vrhovno sodišče načrt eksternalizacije azila z Otoka v Ruando opredelilo za nelegalnega. Kaj točno je sodnike pri načrtu torijske vlade zmotilo, pojasni Yasha Maccanico iz britanske nevladne organizacije Statewatch.
Podoben dogovor je Italija sklenila z Albanijo. Premierka desničarske vlade Giorgia Meloni in njen albanski kolega Edi Rama sta podpisala protokol o krepitvi sodelovanja na področju migracij. Osrednja točka dogovora je vzpostavitev dveh migrantskih centrov v Albaniji, ki ju bo financirala in upravljala Italija, eksternalizirane prošnje za azil pa bodo v Albaniji obravnavali po italijanski zakonodaji. Protokol je zelo ohlapen in s tem italijanskim oblastem omogoča, da v Albanijo deportirajo tiste, ki so za azil že zaprosili v Italiji, kar je po mednarodnem in evropskem pravu nezakonito. Dogovor je še na čakanju, saj o njem presoja albansko ustavno sodišče.
Orožje in nasilje sta letos imela osrednjo vlogo tudi v Srbiji. Maja je učenec ene izmed beograjskih šol ubil deset ljudi, dan kasneje pa je v Mladenovcu v streljanju umrlo še osem ljudi. Na dogodka se je srbska vlada odzvala s piarovsko kampanjo zbiranja neprijavljenega orožja. Ljudstvu to ni bilo dovolj, zato je pod sloganom Srbija proti nasilju šlo na ulice. Med drugim so protestniki zahtevali odstop predsednika države Aleksandra Vučića, a je ta formalno predal le vodstvo Srbske napredne stranke. Protesti so počasi zvodeneli, kar je bilo posledica tega, da so njihovo predstavljanje prevzeli člani parlamentarne opozicije. Ta se je nazadnje zadovoljila s predčasnimi volitvami, na katerih je bila zmaga naprednežev edini možni izid. Vučićeva stranka si je na volitvah za povrh povrnila še absolutno večino v državnem parlamentu. Miloš Jakovljević iz civilne iniciative Marks 21 je 18. decembra v OFFsajdu pojasnil, da Vučićeve oblasti volitve ne morejo zamajati.
Opozicija in študentje protestirajo tudi po volitvah, saj so prepričani, da so napredneži zmagali z goljufijo. Sredi protestov je srbska vlada odločila, da bo z novim letom vozilom s kosovskimi registrskimi tablicami dovoljen vstop v državo. Na Kosovu bi to lahko razumeli kot priznanje samostojnosti, a so v srbski vladi pojasnili, da ni tako. Kosovska vlada je že lani zahtevala preregistracijo vozil s srbskimi registrskimi tablicami na severu Kosova, a je to odložila na letošnje leto. Do konca letošnjega novembra je tablice zamenjalo 3000 ljudi, še okoli 10 tisoč jih tega ni storilo.
Zaradi nasprotovanja preregistraciji so srbski predstavniki izstopili iz kosovskih institucij, aprila so sledile lokalne volitve na severu Kosova, ki pa so jih Srbi bojkotirali. V vseh štirih občinah so tako zmagali albanski kandidati, zaradi česar so mesec kasneje, ko bi morali nastopiti svoje mandate, v srbskih občinah potekali protesti. Protestniki so nasprotovali predvsem temu, da bi albanski župani svoje funkcije opravljali v srbskih mestnih hišah. Protesti so eskalirali do točke, ko so morali posredovati vojaki Kfora, Natove misije.
V Črni gori so se na najvišje državne funkcije zavihteli politiki lani ustanovljene liberalne stranke Gibanje Evropa zdaj. Milo Đukanović, ki je bil do aprila predsednik države, pred tem pa dolga leta šef črnogorske politike, je tako že povsem na izhodnih vratih. Gibanje Evropa zdaj je prevzelo županovanje v prestolnici Podgorici, dobilo predsednika države in premierja. V Bosni in Hercegovini je odrezana od državne in federalne vlade po desetletjih ostala najmočnejša stranka Bošnjakov, Stranka demokratske akcije. Njene člane so kmalu začeli preganjati organi pregona, ki jih je dolga leta nadzorovala.
Nastop nove državne vlade je omogočil visoki predstavnik mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini Christian Schmidt. Z njim se je v spor zapletel predsednik Republike Srbske Milorad Dodik. S svojimi priležniki je v začetku julija sprejel zakon, po katerem se odločitve visokega predstavnika ne objavljajo več v uradnem listu Republike Srbske. Drugi udarec je Schmidtu Dodik zadal še na koncu meseca, ko so sprejeli zakon, po katerem odločitve ustavnega sodišča Bosne in Hercegovine v Republiki Srbski ne veljajo. Schmidt se je na Dodikove provokacije odzval s spremembo kazenskega zakonika, po kateri je neupoštevanje njegovih odločitev kaznivo dejanje. Obenem je prepovedal izvajanje obeh Dodikovih zakonov. Dodika so na državni ravni obtožili in je v procesu sojenja.
Iz Bosne še k njenim nekdanjim kolonialnim gospodarjem, Turkom. 14. maja so se v Turčiji odvile parlamentarne in predsedniške volitve, ki kljub protestom opozicije in napovedim anket niso prinesle sprememb. Dosedanji predsednik Recep Tayyip Erdoğan bo na položaju presedel še en mandat, njegova Stranka za pravičnost in razvoj pa je v turškem parlamentu ohranila predvolilno koalicijo. To je Erdoğanu zaradi uničenja vsake prave opozicije uspelo kljub padajoči popularnosti, ki jo je zdesetkal še katastrofalni potres v začetku leta. Potres je med rušenjem stavb, zgrajenih mimo predpisov, razgalil, da so stavbe slabše zgrajene na območjih s kurdskim prebivalstvom. Za to seveda turška vlada ni bila kriva, saj res nima prav nobenih genocidnih teženj proti Kurdom v Turčiji in Siriji.
Dogajanje v Franciji so v iztekajočem se letu zaznamovali množični protesti proti pokojninski reformi, dolgotrajnemu projektu predsednika Emmanuela Macrona, ki se mu zdi preskrba upokojencev finančno nesmiselna. Protesti so potekali med koncem januarja in začetkom junija, udeležil pa se jih je milijon državljanov. Nova reforma je upokojitveno starost zvišala z 62 na 64 let. Koga je sprememba najbolj prizadela, pojasni Philippe Marlière, politolog na Univerzitetnem kolidžu v Londonu.
Macron je reformo sprejel po členu ustave, ki mu omogoča zaobiti parlament, če na to veže glasovanje o nezaupnici vladi. Ker so zakonsko spremembo podprli tudi desni republikanci, je vlada zdržala.
Medtem ko so Francozi protestirali zaradi pokojninske reforme, je v nekdanji francoski koloniji Niger po državnem udaru zavladala vojaška hunta. Puč je izvedla predsedniška straža, ki je odstavila predsednika Mohameda Bazouma, podprla jo je tudi državna vojska. Nova hunta je iz države vrgla francosko vojsko, še zmeraj pa v Nigru ostajajo ameriški vojaki. Pred Nigrom so se proti Francozom obrnili v Burkina Fasu in Maliju, tako da je edina zanesljiva francoska zaveznica v Sahelu ostal Čad.
Orožarji drug nad drugim zmagujejo v Sudanu. V tej vzhodnoafriški državi se je 15. aprila začela vojna med dvema vojaškima frakcijama, predvsem v prestolnici Kartum in v zahodni regiji Darfur. Sile za hitro posredovanje so se uprle oblasti vojaške hunte. Razlog za upor je bil načrt državnih oblastnikov po vključitvi sil za hitro posredovanje pod okrilje redne vojske. Profesor na Univerzi Columbia v New Yorku Harry Verhoeven razloži, od kod prihaja želja vojske, da bi si podpredila izredne oborožene sile.
Po podatkih Združenih narodov je v vojni do sredine oktobra umrlo okoli 9 tisoč ljudi. Do decembra je državo zapustilo milijon in pol ljudi, še dodatnih pet milijonov pa jih je notranje razseljenih.
V Južni Ameriki so se levičarji na položajih izkazali za nemočne doseči resne spremembe. Oktobra lani je na volitvah v Braziliji Lula da Silva iz Delavske stranke porazil prejšnjega predsednika Jaira Bolsonara. V januarju so v brazilski prestolnici Brasilii bolsonaristi vdrli v državne institucije, potem ko je Bolsonaro podobno kot Donald Trump razpihoval obtožbe o volilni prevari. Klavrni poskus državnega udara je spodletel enako kot v Združenih državah. Načrte bolsonarovih privržencev je v OFFsajdu dan po vdoru opisal Alfredo Saad-Filho, ki se z brazilsko politiko ukvarja na londonskem King's Collegeu.
Lula je proti bolsonaristom nastopil odločneje kot ameriški demokrati proti Trumpovim podpornikom. Junija so proti Bolsonaru že začeli sojenje zaradi državnega udara. Zakonodajno pa Lula izgublja. Parlament je večinsko desen in zakonodajo sprejema mimo njega. Tako so na primer zakonodajalci kljub predsedniškemu vetu omejili ozemeljske zahteve staroselcev s pogojem, da dokažejo, da so na dan sprejetja aktualne ustave naseljevali svoje ozemlje, kar v mnogih primerih ni praktično izvedljivo. To ogroža tudi prizadevanja predsednika za zmanjšanje izsekavanja pragozda, saj nasproti staroselskim pravicam stojijo interesi za izkoriščanje resursov Amazonije.
V Kolumbiji je bil kot prvi levičarski predsednik države v novejši zgodovini, vsaj tako se predstavlja, izvoljen Gustavo Petro. A skorajda vse reforme – od zdravstvene do zemljiške in agrarne – so mu spodletele, ker ga pri njih niso podpirali liberalci in konservativci. Za krono levih porazov je z volilno zmago v Argentini novembra poskrbel samozvani »anarhokapitalist« Javier Milei. V duhu svojih predvolilnih obljub je pred božičem z dekretom uvedel več ukrepov za deregulacijo gospodarstva in kriminaliziral blokado cest, kar je pogosta oblika protesta sindikatov. Inflacije z deregulacijo gospodarstva ni zmanjšal.
Od ameriških anarhokapitalistov nazaj k evropskim liberalcem. Finančni ministri držav Evropske unije so se pred koncem leta dogovorili za spremembe fiskalnih pravil, ki so bila zamrznjena med pandemijo koronavirusa, z naslednjim letom pa ponovno stopijo v veljavo. Po novih pravilih bodo imele države večjo avtonomijo pri izvajanju določil, reforma tudi uvaja deljenje držav glede na velikost dolga, ostaja pa zaveza k zmanjševanju dolga in omejevanju deficita. V letih pandemije smo govorili o zamajanju ekonomskih dogem, toda iz nove normalnosti se počasi vračamo v staro. Spet je treba varčevati, razen seveda pri vojski. Nemčija je letos celo postavila rekord v izvozu orožja, in sicer ga je izvozila za več kot deset milijard evrov. Tretjina tega je bila namenjena ukrajinski vojski, za več kot desetkrat je povečala izvoz orožja v Izrael. Sicer je ustavno sodišče vlado Olafa Scholza pahnilo v fiskalno krizo, ko je odločilo, da je podnebni sklad financiran neustavno. Naslednje leto bodo v Nemčiji tako morali varčevati, ne seveda pri vojski.
Letošnje leto so tako zaznamovale zmage orožarjev: tistih, ki od orožja bogatijo, in tudi tistih, ki se z orožjem upirajo. Odpor Palestincev proti okupatorju je na zahodu sprožil nov val orožarske paranoje, ki z zajetnimi donacijami varujejo svojo apartheidsko zaveznico na genocidnem pohodu. Na notranjih schengenskih mejah po hitrem postopku uvajamo nadzore. V Evropsko unijo se po izteku kovidnega izrednega stanja vrača politika varčevanja, čeprav je to zelo selektivno. Kot smo videli na primeru Francije, države skušajo klestiti stroške na socialnem področju.
Viri fotografij: Minoborony Ukrajiny (Flickr, CC), EU Civilna zaščita (Flickr, CC), Wafa (Wikimedia Commons), Montecruz Foto (Wikimedia Commons)
Dodaj komentar
Komentiraj