Ker kaj je humanizem?

Oddaja
29. 3. 2021 - 20.00

Urša P. za Radio Študent poroča z jesenskega tabora Štajerske varde. Skušajoč ugotoviti, kaj žene sopeče vardamože lomastiti v hosto in kako misliti vardo v njeni temeljni misiji.

 

Ker kaj je humanizem? To pomeni človek. Vse, kar človek dela, je torej humanizem.

– Andrej Šiško, verovatno

Nekega svežega jesenskega dne sem se tovarišici pustila prepričati, da me zvleče na tabor Štajerske varde, ki se je odvijal v okolici domačih gričkov. Ker je tovarišica nekoliko preveč previdna, navodila, zapisana na Facebook dogodku dotičnega tabora pa preveč nejasna, sva prišli do sklepa, da morava dvourno udeležbo prijaviti na vardafon. Kaj veš, mogoče naju v nasprotnem primeru izženejo s prizorišča. Dan prej tovarišica pokliče, na drugi strani nekam znan glas: nadvojvoda Andrej Šiško – Hraber. Prijavi imeni, odloži slušalko. Začetek je obetaven.

Da so pred našim snidenjem posedovali najini imeni, omenjam, ker je med kasnejšim klepetom Vard Domačin omenil, da so na jutranji kavi o tem, kdo sta ti dve dekleti, povprašali kar Facebook. Našli najina profila ‒ žal se ne predstavljava s psevdonimoma ‒ in z začudenjem ugotovili, da se, kljub temu da so v majhnih krajih pač vsi sosedje, ne poznamo.

Verjetno je pomembno, da sva nekaj njihove pozornosti pritegnili, še preden smo se osebno seznanili. Na spletnih omrežjih se nobena od naju ne predstavlja preveč nadrobno, pa vendar je za razumevanje najinih stališč nemara dovolj, da pri obeh umanjkajo ključni domoljubni simboli. Po nekaj preuranjenih medklicih: »Ah, vi levičarji!« je namreč postalo jasno, da nama je bil nasprotnikov tabor že vnaprej pravilno pripisan.

Ker pa nestrinjanje vendar ni enako nerazumevanju, mogoče lahko vseeno nekaj malega pridobimo, če se vprašamo, kako je sploh mogoče vardo misliti onkraj njene temeljne misije.

Kaj vem. Stvar je namreč v tem, da je Šiško zagotovo zadosti bistroumen, da se ne pusti zlahka ujeti za besedo. Tudi ko med kasnejšim klepetom vrtam za dokončnim odgovorom o tem, kako na meji ločujejo civiliste od migrantov, ga ne dobim. 

Saj vidiš. 

Kaj vidiš? 

‒ Ja, eni so veliko bolj prestrašeni. Poskušajo se ti izogniti in tako naprej. 

Videti je, da ve, kam in kako daleč lahko gre – odvisno od tega, kdo posluša, sklepam.

 

In poslušali smo ga, kolikor je pač šlo. On pa je za predstavitev ciljev in namenov delovanja, v odgovor na ohlapno formuliran Zakaj sploh varda?, izbral sledečo prigodo, v duhu izrečenega, prilika o Ubogem Pakistancu imenovano.

Obsežna, nadrobna pripoved Ubogega Pakistanca, ki ga je Šiško med služenjem domoljubne kazni spoznal v mariborskem zaporu, je bila prekinjena z eno samo priprošnjo vardista za nadvojvodov plemeniti čas. Samo tole še končam. Končalo se je, kot se take zgodbe rade končajo. Z rokopisom, ki ga Šiško še vedno hrani v svojem osebnem arhivu in iz prve roke popisuje jebo balkanske migrantske poti. Z zgodbo, kakršne piše življenje in za katere smo vajeni, da jih, vsaj praviloma, popisujejo Facebook feedi naših bolj socialno čutečih prijateljev.

 

PRILIKA O UBOGEM PAKISTANCU

Težko je, hladno in strašljivo, hodimo in hodimo, a v obljubljeno deželo ne prispemo. Na koncu – hja, konec. Denar skozi okno, keha, izgon. Toda Šiško je pozoren bralec, hopla. Subtext šteje. Če bežiš pred vojno, je dovolj, da se ustaviš v prvi mirni državi. Če rineš dalje, te dočaka šiba božja, in prav je tako. Kako ti ljudje zapravljajo, ves ta denar, a ti veš, koliko prečkanje meje stane, si ti to predstavljaš? Oni Pakistanec se je zgrda naučil in mu takrat v zaporu povedal, da ne bi nikoli šel na tako pot, če bi vedel, kaj ga čaka. Da bi raje ostal doma. Si morš mislit? Pa to še ni vse, pazi, kako je prišlo do tega. Boš mogoče razumela še malo več.

Pripoveduje dalje, nadrobno popisuje muke človeškega telesa, več zaporednih ur stisnjenega na premajhnem prostoru – v prtljažniku. Če si trinajsta oseba v osebnem avtomobilu, se ne pelješ ravno kot človek. Po šestih urah neprekinjene vožnje, se kot človek verjetno tudi počutiš ne več. Domoljubni slušatelji zgroženo zavzdihnejo. Prečkaš deset mej, veš, koliko denarja, strahu, grobih interakcij z organi pregona … 

V pripovedi napravi nadvojvoda dramatičen postanek; dajmo se malo zamisliti. A pripoved se tu ne konča, ne ne.

Prispel je v Italijo, vidiš, zaprosil za azil, začel urejati papirje. Je mislil, da je dosegel Evropo. Obljubljena dežela, tako je on mislil, res. A kaj, ko so domači v Pakistanu rabili sredstva, zaradi ekspedicije, ki so jo napak pojmovali kot investicijo, so bili zadolženi, njegovi papirji pa še neurejeni. In ni mogel delati. So mislili, da se dela norca iz njih, da vse porabi zase.

Nadvojvoda Hrabri znova omeni, da ima doma vse zapisano, kot da sicer vsebini pripovedi ne bi čisto verjeli. Ko se ozrem okoli sebe, najbolj zaprepadeni delujejo ravno tovariši vardi. In dalje. Na eni evropski socialki ne preživiš družine, ne glede na standard. Pa povej ti to njim! Povedano pospremi z zvišanim tonom glasu, z zamahom roke. Vardaobčestvo prikimava. Hrabri z okrepljenimi močmi nadaljuje. Še ko nekaterim uspe prebiti mejo, ostanejo zadolženi, pristanejo na socialnem dnu, stvar skratka ni lepa. No, in je bil brez denarja in ni vedel, kaj naj. Nehvaležen, kot vsak slehernik, ki noče delati (ali ne more preživeti, opomba avtorice) za dva evra na uro, je namesto za lopato poprijel za volan. Pa je hotel voziti ljudi tako, kot se je pripeljal on sam. Pa kaj si ja nor. To je že bilo polnih 300 evrov po glavi, tak denar je že vsota ‒ tako se dolg lahko celo odplača! Kar preračunaj to, 13 tvojih ljudi v avtu. A razumeš? Na svojih bi služil! Pa ve, kako neudobna je bila vožnja, razumeš? Take ljudi bi vi imeli tu?

To so ti grdi migranti. Ta narativ poznamo. Ampak pazi. Šiško se zaveda družbenih dejavnikov, ki konstituirajo Ubogega Pakistanca. Pravzaprav na njih izgradi večino pripovedi. Še vedno in vedno glasneje se sprašujem, v kolikšni meri je govor prilagojen poslušalstvu. Človek sam se mu je zdel čisto prijeten. V zaporu sta skupaj preždela nekaj veselih uric. Ubog torej, nekoliko zaslepljen od luči Zahoda, hja, pod črto vendarle ni sam kriv. Vprašanje, ki ga iz lekcije za poslušalstvo izvije Šišy, je torej: kdo vse te ljudi nafukava, da mislijo, da se pot v notranjost Trdnjave Evrope izplača, da slednja tudi v odnosu do njih še izpričuje sledi humanizma, pojmovanega malo drugače kot verovatno sleherna človeška aktivnost? Če bi pristali na v izhodišču podano definicijo, ki jo Hrabri res hrabro vzame za iztočnico te male prilike, bi kot humanistično organizacijo brez težav pojmovali tudi Frontex, kakopak pa tudi vardo.

V mistične ločnice med etimologijo in terminologijo se dalje vrta brez uspeha. Da se ne bo zdaj on s tem ukvarjal, nam raje predlaga ogled spletne strani hervardi.si, na kateri je že pred desetimi leti pisal o načrtnem zasutju Evrope z begunci. Čigav načrt? ‒ Ja njihov! In to s kakšnimi 30 milijoni duš! In to na kontinentu z grobo ocenjeno 500-milijonsko populacijo. Če to ni etnocid evropskega naroda!, potem – potem se še vedno nismo približali bistvu.

Ampak nazaj k Ubogemu Pakistancu in počasi naprej. Baje se je že na prvi vožnji, čez mejo, ki ločuje Zahod od Balkana, ustavilo. Kudos slovenski policiji. Brez njihovega ažurnega nadzora bi Ubogi Pakistanec zapadel še globlje v greh, ki se kolaps slovenske kulture imenuje, namesto pristnega stika z nadvojvodo Hrabrim bi imel denar in še kaj in nadvojvoda ne bi v svoji zbirki še danes hranil tega dragocenega pričevanja o tugah in težavah ljudi, ki jih na meji poskuša organizirano zastraševati. In kako bi pogovor o tem, kako je loviti pobiče po podrasti, z dvema nenavdušenima obiskovalkama začeli sicer?

Dalje. Ko se je ta nadvse informativna in poučna prigoda, ki je med poslušalce pritegnila nekaj fellow vardov, iztekla, je govor prevzel nekdo drug. Da naju obvesti, da se gre pri vardovanju za take mlade punce, kot sta vidve. Bi bila torej na mestu zahvala? Namesto tega nekam trmasto pripomnim, da slabe izkušnje z begunci še nisem imela.

Jaz pa, svojo doprida starejši ‒ kolikor sem sama pač mlajša ‒ gospod Vard, lastnik hribčka, namenjega vikendu prijetnega vardovanja ‒ ki je vključeval tudi orientacijski pohod. Zato sem se tudi pridružil vardi. Ker sem začel malo bolj razmišljati.

Povejte. Stvar po spominu, dvojno povzeta. Takole. Smukal se je okoli hiše, tule, tamle za ovinkom. Hodil je po dvorišču, bil je lačen in bila je tema. Pa mraz. Prav videl si, da ga zebe. Jaz in ti, midva pokličeva kolega, ko sva v stiski. Pozvoniš na vratih. On pa na tuji zemlji, gleda po dvorišču, še jezika ne govori. Koga naj pokliče? Malo sem ga gledal, kako je cincal in se smukal po dvorišču. Skrivaj, ni pozvonil. Mogoče je mislil, da ga ne vidim. In kaj se je zgodilo potem? Potem je šel dol v hosto, jaz pa za njim. Ko bi vsaj pozvonil, pa ni, saj ne veš, s kom imaš opravka, mogoče je fukjen malo, mogoče ga je samo malo strah. Sem hodil nekaj časa za njim, potem pa se je izgubil nekje v temi, jaz pa sem šel domov.

In kaj bi bilo, če bi pozvonil? Ja, sendvič bi mu dal!

Razlika v načinu naracije obeh pripovedk je ključna. Šiško je spreten retorik. Problem so drugi, izvor problema pa veliki Drugi. O tem se z random obiskovalkami ne da prepirati, ker nikamor ne pridemo. Sploh pa ne vem, še vedno nisem obiskala spletišča hervardi.si, da bi izvedela, kdo ti oni, ki vodijo svet in umetno ustvarjajo migrantsko krizo, pravzaprav so. Ostajam torej dogmatično nerazsvetljena. On, Šiško, pa spretno sugerira, da čuti in prepoznava krivico, ki se zaradi teh temačnih sil godi. In ker nisem Šiško, mi še vedno ni jasno, kako lahko v odgovor na tovrstne socialne stiske ljudi vzpostaviš vardo.

Nasprotno je tista o sendviču zvenela veliko manj premišljena in bolj ‒ pristna. Po poslušanju o čutečnosti velikega vodje se mi zdi, kot da tovariš vard ni imel veliko izbire. Ksenofobijo smo navidez zakopali ‒ niso problem oni, temveč kdo jih pošilja, oni so ljudje, jaz pa nisem rasist ‒ in kako potem upravičiti lastno, morda čisto laično, pozicijo? Socialno in ekonomsko stisko bivšega sojetnika je Šišy prepoznal, vzrok težave pa postavil drugam, daleč stran. Četudi nians ne razumejo povsem, se tovariši vardi zgledujejo po njem. Včasih ga razočarajo – vsega se ne izreče, kakor se tudi ne prikrije vsega. Kdo bi zdaj razumel, kaj, če sploh kaj, je rekel narobe?

Skratka. Ob omembi sendviča Šiško zamahne z rokami, odkoraka od skupinice, končno še drugim odmeri svoj prosvetljeni čas. Gesta daje vtis, da si je govoreči vard nevede pravkar prislužil črno vardapiko. Malo klepetamo naprej. Ker se poskušam pogovarjati o obmejnih praksah, pogovor seveda zavije čisto drugam. Raje kot da bi na tak lep dan polemizirali z obiskovalci, ki nočejo nobenega sebka, najino pozornost usmerijo k skupnosti, solidarnosti in prijateljstvu, ki ga udejstvovanje pri vardističnih aktivnostih zanje povečini predstavlja.

In res, splošni vtis je, da tovariši vardi svojo organizacijo dojemajo kot le še eno obliko taborniškega gibanja. Deklarirane vrednote – preživetje v naravi, skupnost, tovarištvo, upanje, ono sem te, predvsem pa druženje, ki ni zamejeno na šank ali nujnost ‒ zvenijo kot reči, ki so zunaj vardistične formulacije popolnoma nezamisljive. Brez zunanjega sovražnika bi bilo vse skupaj eno samo skakanje po hosti in s tem veliko manj dostojanstveno. »A me ti zmerjaš s tabornikom?« Ne, če bi bil zgolj tabornik, bi te veliko bolj spoštovala. Stvar okusa, pač.

 

VOJAŠKO V VARDI

V uniformi se ne sme piti piva. Brez uniforme se ne sme stati pred kamero. Uniformo se spoštuje. Čemu ste za Rusijo, pobaram tovariša, ki mu tri črte krase kamuflažni rokav. To je slovenska zastava brez grba. Spet nekdo vskoči, da pove, da jih jebe država. Ravno ta teden so nas spet prepovedali. Pa covid-19. Tudi zato nas je danes tako malo ‒ približno deset. Vse je proti nam.

Ampak uniforma je ključna, razjasni Šiško, ko ga pobaram o obmejnih patruljnih praksah. Psihološki učinek. Vidijo uniformo, pa se predajo. Pa ne tako, kot »kak naš«, ki roke potisne v zrak. Že tako veš, da so pametni, da so tako dolgo preživeli. Ker so videli nekaj sranja. Roke za zatilje, na kolena. Tako se po vojaško predaš. Saj oni ne vidijo, kakšen grb je na uniformi. Včasih niti ne vedo, v kateri državi so, ali kakšna je oprema naših uradnih represivnih organov. Oni vidijo uniformo. In to je dovolj. Nam se predajo in mi pokličemo policijo. Mi nikogar ne lovimo in nismo paravojaška enota.

A, tako.

Večjo vnemo kot ob neposrednem udrihanju po migrantih kaže Šiško ob bentenju čez Janšo. Bolje, od neposrednega udrihanja po migrantih, gre Šišku bentenje čez Janšo. Konec koncev je bila njegova vlada tista, ki je prvotno idejo o gardi zatolkla, že ko sva bili Slovenija in jaz še obe v plenicah. Garda je častna straža in Janša je bil prvi, ki mu je prepovedal uporabo imena. Pa se je Hrabri zoperstavil tistemu, kar tako ali tako predstavlja establišment in – zamenjal črko.

Ker je moja nedolžna tovarišica vrla pivka, zapovrh vsega pa še bivša skavtinja ‒ bodi pripravljena! ‒ je pivo prinesla s seboj. Z nadvojvodo se vljudno domeniva, da ne bova pili pred vardi. Ne bi bilo pošteno, da bi jim pivo na dolžnosti delalo skomine. Varda in njeni snemalci ‒ redno pač izdajajo epizode svojega lastnega reality šova ‒ se odpeljejo na orientacijski pohod. Ne smeva zraven, ker nisva v uniformi. Če počakava do njihove vrnitve, dobiva v zameno za uvidevnost s pivom kakšen promo merch, dorečemo. Hladno postaja in zavlečemo se v šotor. Delava družbo neuniformiranemu inštruktorju, dvema tovarišema, ki se jima ne ljubi, ter gospodiču, ki po prizorišču že ves dan skače v trenirki. Bivši pripadnik oboroženih uniformiranih sil, razloži. Ne smem v uniformo, a sem ves čas tu. Me and šiško go way back. Razigrano se zareži.

Tik pred zdajci se vprašam, kaj bo od tega popoldneva pravzaprav ostalo, ko se bodo za okni nekih drugih gričkov začela nizati minevanja let. Teh nekaj veselih mož, taborni ogenj in kapelica, občutek nemoči. Po prvem pivu me prešine, da bi bil svet veliko lepši kraj, ko bi tile vardi za vsak slučaj v svojih svetih uniformah vedno nosili kakšen viška sendvič.

 

HVALA ZA BESEDO PREDSEDUJOČI

Ker ni prestopila bregov, je beseda tekla. Vsebinska recipročnost debate ni vsebovala izjemnih presežkov in zagotovo je ostala brez konkretnih posledic. Je pa pripravljenost za pogovor vendarle presenetila pričujoči levičarki.

K temu je najverjetneje pripomoglo nekaj faktorjev. Na primer, bil je lep in sončen dan. Če bi se srečali v vlažni noči v obmejnih grapah, bi naša interakcija po vsej verjetnosti izgledala drugače, čeprav govorimo isti jezik. Z izjemo enega samega varda so k izmenjavi mnenj pristopili z vljudnim klepetanjem. Skorajda radovednostjo. S ponosom, da lahko prestavijo svoj pogled na stvar. In ta pogled, ko se potrudijo, da ga očistijo rasističnih konotacij, spet, vedno znova, cilja na ohranitev ali morda šele vzpostavitev neke imaginarne skupnosti. Mi nimamo nič proti njim, hočemo pa ohraniti svoje. To ni nič novega in iz vsega skupaj se lahko naučimo zgolj to, da biti deklariran rasist tudi na slovenskem podeželju še vedno spada med nespodobne reči. Kar pa je menda že nekaj.

Prav tako si častno mesto pri zaslugah za čisto solidno komunikacijo zasluži tudi preventivna intervencija najinega znanca, gospoda inštruktorja borilnih veščin. Predhodno je namreč opozoril, da naju bo s krožno brco onemogočil, če se poskusiva norčevati. Strah je bil zaradi narave naših vsakodnevnih odnosov precej utemeljen, pa vendar. Stvar me zabava. Ko ga v zasebnem govoru pobratim z vardo, me opomni, da ne nosi uniforme in da je zgolj njihov inštruktor. Ko udarim po vardi, pa se ji vseeno postavi v bran. Čez nas ne moreš tako grdo govoriti, češ mi smo skupnost. In le pazi, da se ne boš delala norca. Konec dneva mu dajem prav. Poskusimo biti najprej ljudje, če o tem že toliko pridigamo. Zato tudi zdaj nočem, da bi se ta članek slišal kot »vpogled v zaodrje življenj nekih eksotičnih bitij«. In their mind they make sense. We all be like that.

Prav zato se zopet vrnimo k tistemu jebenemu sendviču. Je bila črna pika ubogega varda pridobljena le zato, ker je hotel izpasti sočustvujoč? Bi z nekimi majčkeno drugačnimi izkušnjami stopil na dvorišče, sestavil tisti sendvič? In četudi razlog pripišemo okolici, okoliščinam ali pa zgodovini, stvar ostaja enaka. Najprej je šel v hosto, potem pa še v vardo.

Problemi so skratka kompleksni in strukturni in sendviča ni na vidiku. Zagotovo pa naše razumevanje problematike ne bo nič kaj bolj poglobljeno, če operiramo s predpostavke, da se za brezimnimi vardi skrivajo stekli Pohorci, rasistični, zlobni, nemarni podljudje. Kvečjemu se lahko, opirajoč se na Arendt, zatečemo v mimobežno opazko o domačijskosti zla.

In se od tukaj obrnemo še k zadnji točki programa. Iz peščice spominov se namreč tik pred zdajci izlušči še tisti tretji uniformiran mladec, ki bi ga lahko opazili že samo zato, ker je bil, vsaj videti je bilo tako, edini Gorenjec med Štajerci. Se pravi, da je bil na tabor pripravljen pripotovati iz druge regije, ne le iz sosednjega mesta. In hkrati prvi, ki je resnično poskusil ostati neopažen. Tudi on je varda. Bil je edini iz vesele druščine, ki se o stvari ni poskušal izreči. Ni hotel govoriti ne o meji, ne o uniformi, o tovarištvu pa sploh ne. Le nekaj ciničnih nasmehov je podaril pripovedovanju svojih sovardov. Preslišal je moje poskuse klepetanja, moja vprašanja o tem, zakaj pa je on varda in kako se ima tu, zaprl je oči, naslonil glavo na steno kapelice in pustil, da ga boža sonce. Sedela sem ob njem, se igrala s steklenico vode in razmišljala o tem, kako bi stvari stale, če bi stale po njegovo. Nobenih humanističnih zagovorov, nobenega premeščanja problematike v neotipljive daljave, ugibam. Prav tako se še, zgolj za trenutek, povprašajmo o tem, kako izgleda zasebni govor med Šiškom in njim. In o tem, do kakšne mere se Šiško o občečloveškem izreka takrat. Nato še čisto malo špekulirajmo o fluidnosti kategorizacije izhodiščnega humanizma. Vse, kar dela človek, je torej humanizem. Vprašanje, ki še vedno ostaja neodgovorjeno, je torej, kdo vse je za Šiška človek.

Vrine se misel, ki se je še nekaj časa ne bom mogla otresti. Dokler se varda še trudi za nek spin javne podobe, dokler njen vodja humanizem pregovorno še pripisuje vsemu človeštvu, je lahko maligna le toliko kot ljudstvo, iz katerega se napaja. Maligna kot gospodje, ki cincajo med sendvičem in grapo, in ker ne govorijo jezika, izberejo slednjo. Maligna kot gospodje, ki s tacanjem po hosti sicer delajo škodo, a je vsaj zaenkrat še ne zagovarjajo ponosno. Stvari bi torej lahko bile slabše, če že boljše ne znajo biti. In tudi zato ne smemo kar tako pozabiti na molčečega mladca. Kljub bornosti interakcij in presežku iz njih izvitih zaključkov se splača opomniti, da na mladih svet stoji.

Isto bi se seveda lahko trdilo za inštruktorja borilnih veščin in za vse tiste klepete, ki so se vlekli daleč onkraj nekaj veselih uric, preživetih z, v zeleno odetimi, vardamožmi. Saj si menda še vedno ni povsem na jasnem, zakaj je tam.

Mene so povabili, razumeš. Da jim pokažem. Se udejstvujem. Ha haha ha, ksenofobni taborniki, smešno. Ampak pusti zdaj politiko na strani. Mi se spodbujamo med sabo. Si stojimo ob strani. Pečemo odojka. Upanje, ono sem te.

Nad obronke štajerskih gričkov se spušča mrak. Jem jabolko, slikam se pod varda zastavo, klepetam o nevarnih ženah in o metanju ljudi skozi okna gorečih hiš. Čas mine. Hervardi kapica je izgubljena z enako lahkoto, kot je bila pridobljena. In ko pričujoči zapis pokažem tovarišu inštruktorju, požali moje pero. Priporoča, naj naslednjič raje poskusim z mečem.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

prav fino, nabrito branje

Se zelo strinjam.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.