Še vedno modri Marko Brecelj

Še vedno modri Marko Brecelj

Recenzija dogodka
4. 3. 2015 - 17.30

Klub Cankarjevega doma, 3. 3. 2015

 

Višja poslopja hrama slovenske kulture je včeraj že tretjič v petih letih, zopet zasedel slovenski trubadur in družbeni aktivist ali bolje večmedijski in neumorni performer, Marko Brecelj z razširjeno ekipo Društva prijateljev zmernega napredka. S svojimi somišljeniki, kolegi glasbeniki in ustvarjalci je včeraj, po slabih treh letih, ko je nazadnje v svoji nonšalantni maniri z ironično-podtikljivimi bacili okužil prostore Cankarjevega doma, v intimnejšem zavetju prostorov Kluba dobil novo priložnost za svoja mehko teroristična dejanja. Zaradi vseh preteklih oziroma bolje tekočih dogajanj okoli izgube prostorov MKSC-ja v Kopru in reakcije na njegovo domnevno kapitulacijo na poziv tamkajšnjega župana, ali kot ga sam Brecelj že več let pojmuje „cesarja“ Popoviča, ter upravičeno ogorčeno reakcijo dela mlajšega aktivističnega kolektiva, ki je preko večletnega (so)delovanja v omenjenih prostorih in tudi izven njih predstavljalo edino pravo alternativo votli populistični „kulturni“ politiki v skorajda celotni slovenski Istri, je bil včerajšnji nastop zelo pričakovan.

Trditev, da je vsaka reklama dobra, se je tudi tokrat izkazala za resnično. V preteklih tednih smo najbrž vsi, ki kakorkoli spremljamo kulturno dogajanje v Slovenji, o prej omenjeni problematiki slišali različne interpretacije in razlage, ki so se razlikovale glede na krog in kontekst poročevalca. Zaradi majhnosti slovenskega prostora je bilo skoraj nemogoče za avtorja pričujoče recenzije preslišati vso to gmoto kvant in opravljanj na njegov račun, tako v dobrem ali slabem.

Seveda se sprašujete, kaj ima vsa ta neglasbena navlaka veze z včerajšnjim nastopom. Pravzaprav ima vse, kar smo včeraj slišali in videli zvezo s preteklimi dogodki v mestu Koper oziroma širše v nevladni glasbeni sferi naše „deželice“. Vsi, ki že več let spremljamo Marka Breclja, vemo, da pri njem ne gre za klasičnega kantavtorja, ki z vmesnimi anekdotami in zgodbicami povezuje ločene skladbe v nekakšen narativni glasbeno-besedni nastop. Pri njem gredo stvari globlje in če si dovolim neokusno metaforo, Marko vso sranje, ki nas obkroža, vedno znova aktivistično in spotikljivo spreobrne v hudomušno-pocukran gnoj, ki ga pljuva z besedo, sliko in ne nazadnje tudi z včerajšnjimi nekoliko preveč ponavljajočimi pentatoničnimi zaporedji tonov in vedno slabšo intonacijo, ki pa jo je spretno maskiral z bolj improviziranimi kadencami.

Če sedaj poskušamo orisati sinočnji dogodek, bi začeli kar pri avtorjevem poimenovanju samega dogodka. Brecelj je predstavo naslovil „Cocktail in Samospevi“ s podnaslovom „multimedijska performirana koncertna agitka“. Najprej gre torej omeniti, da je nastop posledica tega, da je ravno na včerajšnji dan končno uradno izšel drugi ponatis malenkostno oplemenitenega kultnega albuma Cocktail, ki je izšel jeseni 1974, in nova izdaja DVD-ja Samospevi, nekakšen avdio-video zapis Brecljevih pesmi (samospevov), ki so nastajali v zadnjih 15-ih letih. In z njihovim recitalom se je začelo včerajšnje dogajanje. S tem pridemo do razumevanja podnaslovitve dogodka, ki je impliciralo večmedijsko režirano predstavo, v kateri bo glavno vlogo nastopača prevzemal Brecelj. Po uvodni najavi mladega in definitivno najbolj iskrenega performerja včerajšnjega nastopa, Mirana Tomažiča, ki je poskrbel tudi za ironični klaviaturni solistični intermezzo sredi prvega dejanja, se je »breceljada« uradno začela. 

Sinočnja interpretacija omenjenih Samospevov, ki so iz širše perspektive predstavljali prvi del dogodka, je bila skupna živa telesna teatralnost. Brecelj besedil ni interpretiral le skozi vokalno zvočno izraznost. Prav s pomočjo različnih performativnih domislic v obliki slačenja in preoblačenja ter vseh ostalih zaigranih akcij, v katerih smo svoj delež k predstavi prispevali tudi poslušalci; naj na tem mestu omenim le napihovanje zlatih balončkov kot nekakšen simbol „zlate dobe“, v kateri bivamo, in njihov kasnejši „enoglasen“ skupinski pok, ki naj bi nadomestil aplavz spregledanega jazz tria Tretji Tir, ki je prav tako z glasbeno točko nastopil v Brecljevi predstavi. Upamo, da nas je prav ta kolektivni aplavz-pok vsaj za trenutek predramil iz zlatih sanj naše pozlačeno rjaste deželice. Tu gre omeniti, da je Brecelj s pomočjo izvršne režiserke Renate Vidič živo dogajanje celotne predstave prekinjal z različnimi grenko humornimi posnetki različnih pripetljajev in performansov, ki so nastali v zadnjem letu in četrt, in na same stene Kluba s pomočjo umetnika Vaska Vidmarja izobesil in predstavil mlado likovno ustvarjalnost sodobne slovenske Istre.

Po zasluženem 15-minutnem odmoru, v katerem smo si po besedah glavnega kvasača večera za nagrado strpnosti lahko preprečili odmrlost ritnega ožilja, se je začel drugi del, ki ga je Brecelj zopet samokritično poimenoval „Krave molznice“. Najbrž je glede na slišano - odobravanje zbranega poslušalstva - večina prišla in zadovoljna odšla iz kluba prav po zaslugi zapetih hitov, katerim zna Brecelj s pomočjo elektroakustične kitare še vedno uliti dušo. Mogoče je glede na širše dogajanje v parlamentu oziroma pred njim in na ljubljanskih ulicah še najaktualnejše izpadel večni hit, „Parada“. 

Če sedaj povzamemo slišano in videno „multimedijsko performirano koncertno agitko“, je Marku Breclju včeraj vnovič uspelo ustvariti stari dobri happening, v katerem je najprej prežvečil in kasneje (pre)pljuval populistično realnost malomeščanskega prostora, ki nas obdaja. Podžiganje raznih osebkov, inštitucij in vse, kar Breclja tako ali drugače moti, bo vsekakor vlilo dodatnega goriva na že dobro razširjen požar, ki se širi z vrha kulturne srenje navzdol. Ali bolje; to je bil tudi eden od namenov sinočnjega šova.

In prav Brecljeva samoironičnost je po mojem mnenju ključna za razumevanje njegovega še vedno aktualnega delovanja. Po mojem mnenju je kolektivno umanjkanje karakterne samoironičnosti v slovenski družbi ena od mnogih zavor, ki preprečujejo potrebne miselne spremembe. Še več, sam menim in pri tem upam, da delim podobno mnenje kot Brecelj, da bi prav samoironija lahko bila začetni, mogoče nezavedni izhod iz te obupne situacije, v kateri živimo. Morda bi malo bolj oddaljen in hudomušen pogled na svet bil korak naprej v smeri širše družbene spremembe. In prav v tem vidim njegovo umetnostno izražanje za še vedno aktualno v sodobnem času meta-pomenov in meta-razlag. Brecelj je torej še vedno Marko, včasih dober, včasih slab. Je pa še vedno ustvarjalec, ki vidi prek fikcije in dobro ve, da je resničnost veliko bolj grenka kot fikcija. In mogoče so bile nekontrolirane solze sredi prvega dela tudi humani dokaz in priznanje lastnih zmot, ki jih podobno kot mi ostali, tudi Brecelj kdaj pa kdaj naredi in katere praviloma ponosno, zelo redko javno priznava.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Za solze se ne spomnim, da bi jih proizvajal, iskrenemu performerju je ime Miran Tomažič, video posnetki mehko terorističnih akcij so bili vsi mlajši od šestih mesecev in deset dni. V Cakarjevem domu sem nastopil četrtič v petih letih: "Prvič zadnjič v CD" (januar 2010), "Brecljevanje" (april 2012),"Torej v Vršac" (november 2013), "Cocktail in Samospevi" (včeraj). Če smo čisto ekzaktni znotraj obdobja petih let sem nastopil le tri krat ampak tudi znotraj obdobja zadnjih treh let sem tudi nastopil trikrat. Štirideset litrov refoška in dvajset litrov malvazije ter hlebec sira s kruhom bi mogoče zaslužilo omembo. Tudi dolžina dogodka je bila nenavadna (tri ure in pol z neomenjeno razstavo na koncu). Hvala za dobronamerno in pozitivno kritiko.

Najprej hvala za komentar in opravičilo Miranu za moj lapsuz pri navajanju priimka. Prav tako se vam opravičujem za malo zmedeno navajanje vaših zadnjih nastopv v CD-ju, ali "Torej v Vršač" mi je nekako izpuhtel iz spomina oz. se tega dogodka, za razliko od ostalih, nisem udeležil. Glede dolžine in ostalih neomemb; se stranjam ali že tako je bil prispevek predolg in sam sem mnenja, da bi za podrobnejšo poročilo-recenzijo vaše predstave, potreboval nekoliko več časa oz. sam prispevek bi moral biti daljši za kakšnih 5 minut. O solzah pa kdaj drugič na drugem mestu. Pa še hvala za hvalnice.

 

 

 

Hm, kako predvidljiva samovšečnost, Marko!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.