Predskupina jastoga in rakuna

Predskupina jastoga in rakuna

Oddaja
18. 4. 2019 - 21.30

Legenda: jastog = jordan peterson; rakun = slavoj žižek.

 

50 let Radia Študent

70 let Slavoja Žižka

90 minut intervjuja s Simonom Brežanom

 

KOGNITIVNA ZNANOST - ENAKTIVIZEM PORAZI KLINIČNO GURU PSIHOLOGIJO - ALI - VIRTUALNI PORAZ JORDANA PETERSONA S STRANI SIMONA BREŽANA

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super sogovornik, koncept in izvedba oddaje!

Tokrat izrazito bolje in pohvale za dobro oddajo.

Odlična oddaja, Ana!

VSTAJENJE NOVE EMANCIPATORNE SPLETNE IN ŽIVE SKUPNOSTI ?

Zdravo !

1) Kot da ne bi bilo povedanega v int. že veliko ali celo preveč, dodajam sam še nekaj :) Pošiljam torej pod komentarje, kar sem morda še premalo eksplicitno uspel nasloviti med samim intervjujem oz. tudi kot nek pisni povzetek ključnih zadev, za več preglednosti v poplavi vsega in za morebitno nadaljevanje kolektivnega (samo)kritičnega dialoga/ refleksij na te teme v skupnosti.

Hvala za kritike in dialog, tudi vnaprej, always welcome seveda, iskreno, in seveda ne samo za pozitivne :) - bolje, kot da ta tema (JP etc. v širšem smislu seveda), ostane bolj ali manj sama sebi namen, ali pač še en intervju, ali še ena OM ali članek etc več, pa bi se morda lahko na podlagi nadaljevanja krit. dialoga na te teme, izoblikovala v prihodnje neka nova, na podlagi lekcij preteklosti upgrade-ana, emancipatorna spletna in živa! skupnost/ kooperativa/ gibanje, ki bi v praksi in teoriji, v neki kontinuirani še dovolj disciplinirani obliki, gradila nove prostore, o katerih teče beseda v intervjuju, kot strukturna alternativa temu, čemur smo žal priča v svetu dandanes. Najbrž bolj smiselno, namesto zgolj frontalnih napadov na JP etc., zgražanja nad sledilci, moraliziranj in drugih oblik neskončnih »kulturnih bojev« ali pa zgolj intelektualne kritične teorije, ali pa meme »cinizem- socializma« :) .

Da odgovorim bolj konkretno še na eno vprašanje iz int., na najtežji : »how« v praksi, do omenjanih alternativ?- za začetek je vedno dovolj že nekaj ljudi, minimalna krit. masa sodelujočih, ki zdaj manjka, ki bi jih to dovolj strastno zanimalo, in ki sploh »pridejo za isto mizo«- ti potem skupaj postopno povezano izumljajo strategije in taktike, kako se zadevo lahko širi/ univerzalizira, ultimativno v novo progresivno neparlamentaristično- gibanje gibanj, ki se potem širi jasno nujno tudi onkraj meja držav.

Za kako živo srečanje na to temo, se lahko najdemo in povežemo najprej kar na FB ipd.

2) Zdaj pa še nazaj k ožji temi, k razliki : moderna enaktivizem/ utelešena/ socialna kognit. znanost vs. kognitivizem aka individualistična- redukcionistična mainstream tradic. nevroznanost/ psihologija.

Enaktivistična kognitivna znanost temelji torej tudi na teoriji kompleksnih sistemov/ samoorganizacija itd., zato bi ekplicitno podal še tale vidik: emergentno generirani mind / duševnost -- (konstitutivno se poraja torej preko vzajemnih dinamičnih interakcij telo (brain <–> body) <– > okolje (objekti in subjekti iz okolja; tu mesta, kjer se vrši učenje, aka nurture efekt, vpliv - družbeni kontekst, mehanicistično to omogoča tudi nevroplastičnost možganov, skratka »kulturna evolucija« namesto genetskega determinizma »narave«, kajti v samih genih že informacijsko - matematično izračunano- ni dovolj informativnega potenciala za vse možne permutacije uma in akcij, relacij itd.) -- je kot vedno v kompleksnih s., neka kvalitativno povsem nova entiteta- nastaja dinamično neka nova sinergija, ki je več kot le seštevek nj. posamičnih delov, aka "1+1 je 3" (podobni primeri : vrtinec vode ali že same lastnosti vode, fenomeni, katerih lastnosti ni mogoče razložiti le z analizo parcialnih delov/sestavnih elementov, ala H in O npr.).

Ta nova emerg. (»nad«-)kvaliteta, v tem primeru mind, pa lahko seveda tudi obratno- vpliva povratno nazaj na lastne podsisteme in konstit. dele (brain, body, in na okolje – tu preko proaktivne intervencije subjekta v svet, »to enact the world«, preko senzomotorično-kognitivnih zank poseganja, testiranja mentalnih hipotez/ predikcij itd.) oz. določa robne pogoje celotnega kompleksnega sistema.
V tem smislu referenca še na Lenina :)- ni samo "življenje tisto, ki določa zavest", kot sledi po Marxu, ampak tudi obratno, krožno, zavest kreira življenje ("Man’s consciousness not only reflects the objective world, but creates it"), zato je bila sploh mogoča kakšna revolucionarna družbena sprememba, najprej sprožena s strani neke progresivne manjšine.

V tem primeru lahko govorimo zato tudi o tzv. »mental/mind causation«, mentalni vzročnosti- kjer je na delu pač krožna vzročnost emergentnih kompleksnih sistemov- torej brez potrebe po kakih idealističnih, eteričnih razlagah narave »moči uma« . Gre za tzv. »psychoneural translation theory« (aka »mind does matter«, kar je relevantno tudi za debate o svobodni volji, ker gremo tu lahko onkraj tradic. okvirov, preko radikalne re- definicije samega vprašanja, kajti tradicionalni pogledi na to, tega pač ne zmorejo razrešiti).

Primer mentalne vzročnosti: v odvisnosti od zgolj prvo-osebnih predispozicij/ perspektiv- mentalnih stanj samega doživljanja ala prepričanja/ predikcije/ hopes/ plani/ etc. (npr. sem spada placebo efekt itd.) -- tudi ta imajo seveda svoje neural korelate/ groundings aka seveda niso brez materialnega substrata in druge kontekstualizacije (spet krožna vzročnost), kar pomeni tudi, da je še vedno vse kompatibilno z osnovnimi zakoni fizike :) -- se vrši materialno merljivi vpliv nazaj na nevronsko aktivnost in na ostale podsisteme telesa: tudi tzv. mind/ brain - body connection izhaja iz te zgodbe (različna mentalna stanja so tu kot izolir. variab. testna spremenljivka > različni efekti na brain in body).

»Investigations demonstrate that beliefs and expectations can markedly modulate neurophysiological and neurochemical activity in brain regions involved in perception, movement, pain, and various aspects of emotion processing. Collectively, the findings of the neuroimaging studies strongly support the view that the subjective nature and the intentional content (what they are ‘‘about’’ from a first-person perspective) of mental processes (e.g., thoughts, feelings, beliefs, volition) significantly influence the various levels of brain functioning (e.g., molecular, cellular, neural circuit) and brain plasticity. Furthermore, these findings indicate that mentalistic variables have to be seriously taken into account to reach a correct understanding of the neural bases of behavior in humans.« (vir: https://doi.org/10.1016/j.pneurobio.2007.01.005)

3) Z zgornjo kognitivno enaktivistično paradigmo je možno torej preseči mnoge probleme mainstream nevroznanosti in vedenjske psihologije, ki se po preslikanju naravoslovnih modelov, metodološko pomankljivo lotevata že v osnovi raziskav vsakršnega odnosa »subjekt-objekt«, saj torej glede na zgoraj povedano, spregledata, da se narava/ funkcija samega objekta, v kolikor je ta v tem primeru humani subjekt- spreminja, sprotno, med raziskovanjem, opazovanjem, in sicer, pač odvisno od samega širšega (družbenega, mikro idr) konteksta, intervencij, vpliva opazovalca itd., tu podobnost celo s kvantnimi teorijami.
Zato teh zadev ne moremo raziskovati s predpostavko, da je objekt med neko raziskavo statičen, fiksen, hard-determinističen, kot bi bila npr. kaka kemijska substanca v laboratoriju, pač pa, posebej ko gre za zavestni, svobodni subjekt in njegovo mišljenje, vedenje itd., kvečjemu gre za nelinearno kompleksen, »urejeno« kaotičen sistem, ker je na delu pač princip avtonomije živega, do kontinuitete življenje - duševnost.

Nevroznanost in klas. mainstream psihologija ima tudi druge nevarne pasti, ki so povezane z zgornjim, pri nekaterih gre pač pretežno za predvsem željo po tzv. psihomenedžmentu, "BB" kontroli drugih, tudi na podlagi tako želene čimbolj učinkovite predikcije vedenja ljudi vnaprej, na podlagi sicer zmotne predpostavke o fiksnem statičnem hard - determin. subjektu - pri čemer brain/mind k sreči ni hard- determinističen stroj, še manj pa je to v realnih pogojih življenja izven lab. omejitev;

tu gre še za dodatne probleme mainstream-a : neupoštevanja socialnega konteksa, posebej pozicije moči, ki šele določa perspektivo in učinke v odvisnosti od tega- različne ipd., strokovno pa je to torej hudo nezadostna in sporna teorija in praksa, saj preučuje še vedno »isolated brain« aka internalizem, še vedno gre za preostanke kartezijanskega »cogito« namesto: »I (we) predict , I (we) enact/ interact, therefore I am (we are)« = interakcionizem in konstruktivizem minda, ki se ko-evolvira šele preko raznovrstnih interakcij, sodelovanja in učenja preko okolja. Tudi za preprosti spomin, za ilustracijo, že velja, da to ni nekaj, kar posameznik »ima« in lahko to zato poiščemo kot skrito, češ da obstaja/ leži zgolj nekje v zaprti lobanji, pač pa: memory is something that one does, it is itself already a mental act, embedded within a certain wider (social, environmental, bodily) context.

5) Spodaj še povzetek o enaktivizmu/ utelešeni kogniciji iz našega prispevka na Kognitivni konferenci, IJS, l.2016, zato kar v ang, morda koristi zaradi samih definicij določenih terminov itd.

Basics of enactive approach to cognition

• Autonomy (self-maintenance, operational closure, evolvability, identity) as a necessary condition for cognitive agency/meaning
• Meaning derives from an agent‘s normative engagement with its world
• An autonomous cognitive agent interprets information according to its self-constituted normattivity, and not process it according to internal syntax rules – it enacts the world

•Enactivism as an alternative approach to cognitivism, which integrates autonomy, sense-making, emergence, embodiment and experience

•Autonomy: the capacity of a system to generate conditions for its continued viability, namely, organisms are not designed by an external principle but follow their own intrinsic laws/ intrinsic teleology.

Constitutive elements for cognition: brain/ body (embodiment) and environment (embeddedness)

•cognition is irreducible to an isolated cognitive system; it emerges dynamically from its sensorimotor engagement with environment as its constitutive element, the subject proactively probes the world (as its own model) like hypothesis testing, it “enacts the world”, thereby interpreting (according to its normativity) and at the same time, co-constructing it.

•The body- not trivial, being a multiply-realisable carrier and executor of cognitive functions. Rather, embodiment is “radical”: the body is a physical manifestation of autonomous agency and thus the fundamental locus of significance for cognitive processes. Put another way, the body is not a means but an end of being a cognitive system (Thompson and Di Paolo 2014).

•The constitutive roles of embodiment and environment together comprise the central tenets of the enactive approach: sense-making and life-mind continuity. Sense-making is the adaptive regulation of states and interactions by a cognitive system with respect to the consequences for the agent’s own viability: whatever an organism senses and acts upon in the environment has a value or significance for it with respect to the autonomous identity that aspires to preserve itself.

•To the enactivist, sense-making (meaning generation) is a defining property of cognition which applies to all domains of organisation, from basic forms of sensorimotor regulation to subjective experience.

•The mind is constituted by the value of a situation with respect to the organisationally closed identity that aspires to sustain itself as a living and feeling body. It is thus through sense-making that continuity of life and mind is brought about (Thompson 2004, Di Paolo 2009).

•Logical premise : For enactivist, if there is no mind/ consciousness / cognition (constituted by brain-body- environment interaction) without autonomy, then the same must be true for decision making/ free will as inherent part of the mind.

Če je torej kaj naravnega in večnega v smislu neobhodnega za človeško vrsto, je to prav to, da je človek inherentno socialno bitje po definiciji, in da samo učlovečenje že razvojno in kasneje, kot učenje in samorealizacija, lahko poteka šele preko družbe oz. socializacije.

Zato so tudi stare "večne" dileme: individualizem vs. kolektivizem, narava vs. družba, mind vs. brain, telo vs. duševnost, biologija vs. psihologija etc. dihotomije- lažna, umetna dilema, aka napačna vprašanja, ki služijo zgolj kulturnim ideološkim bojem, polarizaciji, propagandi, ohranjanju akad. mandarinov, za namen identitetnih politik slepe pripadnosti itd, z znano intenco: deli in vladaj in zamegljevanju zasledovanja resnice.

Odgovor pač je, primarno po Vareli: » Not one, not two«! , skratka ne gre za ali – ali dileme, pač pa za neločljivo krožno vzajemni integrativni: in- in.

Skozi družbo torej sploh šele nastaja posameznik, in se lahko uresničuje, in nato relacije med njimi- kako kvalitativno pa to poteka, kar je bistveno, in je lahko bistveno različno, že ontogenetsko, adaptibilno tekom ene generacije, celo v kratkem času za določene vidike (primer Milgram in Zimbardo študije)-
to pa je odvisno od tega, kakšna je ta družba, od mikro do makro nivoja, aka pravila igre, in posledična situacijska kontekstualna socialna kognicija, ki se tako generira- če je družba hierarhično izkoriščevalska oz. avtoritarna, bo seveda slabša za blagostanje velike večine, za vse tiste, ki so v podrejeni poziciji.

In za konec, na kratko, vsaj enkrat :) (blush) :

‘Truth is not born nor is it to be found inside the head of an individual person, it is born between people collectively searching for truth, in the process of their dialogic interaction,’

Bakhtin : Problems of Dostoevsky’s Poetics (1929).

V tem duhu – na sreča-nja ! :)

Nekateri viri za zgornji komentar:

https://www.psychologytoday.com/us/blog/finding-purpose/201901/how-could...

https://www.sciencenews.org/article/brains-sculpt-each-other-social-inte...

T. Wheatley. An emerging neuroscience of social connectedness. Cognitive Neuroscience Society annual meeting, San Francisco, Calif., March 26, 2019

L. Sanders. Loneliness is bad for brains. Science News. Vol. 194, December 8, 2018, p. 11.

https://doi.org/10.1016/j.pneurobio.2007.01.005

BREŽAN, Simon, PLANKAR, Matej. A matter of degree : free will and decision making in light of the enactive approach to cognition. Kognitivna znanost : zbornik 19. mednarodne multikonference Informacijska družba - IS 2016, 13. oktober 2016, [Ljubljana, Slovenija]:
http://library.ijs.si/Stacks/Proceedings/InformationSociety/2016/IS2016_...

PLANKAR, Matej, BREŽAN, Simon. The concept of coherence in models of the meaning in cognition : "enactivism" and neurophenomenology approach to mind-body-environment integration. Zbornik 16. mednarodne multikonference Informacijska družba - IS 2013, 7.-11. oktober 2013 [Ljubljana, Slovenija] :
http://library.ijs.si/Stacks/Proceedings/InformationSociety/IS2013_Volum...

Plankar, M., Brezan, S., & Jerman, I. (2013). The Principle of Coherence in Multi‐Level Brain Information Processing. Progress in Biophysics and Molecular Biology, 111, 8–29. https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0079610712000739?via%...

PS se opravičujem za razsekan komentar na več delov, zaradi očitno tehničnih težav? spletne strani, ala določeni AI filtri?, komentarjev ne morem objavljati, kot sem nameraval, v daljših smiselnih celotah.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.