Indie rock in indie pop/r'n'b v letu 2018

Indie rock in indie pop/r'n'b v letu 2018

Oddaja
24. 12. 2018 - 17.30

Leto 2018 je v kontekstu spektra glasbe, ki jo vsaj pogojno opisujemo s pridevnikom indie, v prvi vrsti poglobilo trende preteklih nekaj let, kar pomeni, da se je preboj novih kitarskih bendov, ki bi bili sposobni generirati tako zanimanje občinstva kot resnih glasbenih medijev, zdel bolj nemogoč kot praktično kadar koli prej. Hkrati so nekateri osrednji mediji, povezani s tem miljejem glasbe, kot najrelevantnejše letos še izraziteje izpostavljali plošče, ki bi jih lahko opisovali samo in le z označevalcem pop.

V kontekstu našega radia velja pri tem omeniti vsaj tiste, ki ležijo nekje vmes in svoje popovsko-r'n'b-jevske pesmi ustvarjajo s precej inovacije ter drznosti. Veliko se je govorilo o novi dozi spevne družbene kritike pevke Janelle Monae, soulovske zasedbe The Internet in soul raperja Andersona .Paaka, ključni novinki v tem miljeju pa sta najbrž alternativno čislana pop inovatorka Kali Uchis in Kanyejeva varovanka Teyana Taylor, ki s komadom Rose in Harlem konkurira tudi za enega izmed najoprijemljivejših hitov leta.

Zato pa, da indie karte vendarle niso premešane do komercialne neprepoznavnosti in da se vsa kreativnost še ni preselila v smer beatovskega (pop in alter) raziskovanja, skrbijo denimo osvežujoči britanski pankerji Shame in ameriški postpankerji Flasher

Hkrati pa že drugo ali tretje leto zapored tudi nekaj mladih ženskih alter rock glasov. Med temi velja letos izpostaviti predvsem najstniški debitantki Snail Mail in Soccer Mommy, le za odtenek starejšo Lucy Dacus ter že konsistentno izjemno japonsko-ameriško avtorico Mitski. Če gre v primerih prvih treh za osvežene introvertirane vizije ameriške kitarske alternative devetdesetih, je Mitski tokrat navdušila s ploščo, ki se z mešanico zvokov in žanrov v kupu kratkih komadov že oddalji od rockovskega izrazja, s tem sicer morda ne doseže kvalitete predhodnih dveh plošč, a v kritiški in tudi laični sferi kljub temu z malce zamude pridobiva pozornost, ki ji brez dvoma pripada.

Pozornost, ki jo indie medijska krajina zdaj namenja Mitski, lahko vsaj delno pripišemo tudi tematiki njenih besedil, ki odsevajo eksistenčno krizo mlade odrasle Američanke, še precej bolj neposredno angažirano verzijo družbenega komentarja pa so letos s pop bendom The 1975 povzdigovali Britanci. The 1975 se je v zadnjih petih letih s prvima dvema albuma sicer že uveljavil kot eden popularnejših angleških bendov, a ga je bilo v luči njegove skrajne dostopnosti, očitne pretencioznosti in tudi navidezne produkcijske površinskosti težko jemati resno. Letošnja plošča pa je po drugi strani nepričakovano učinkovit komentar dobe družbenih omrežij, internetnih odnosov in Trumpa, kar je – če ne drugega - omembe vredno že v luči ambicioznosti in drznosti, kakršnih v zadnjih letih na angleški sceni ni pokazal praktično nihče drug.

Vse to milenijsko zajemanje zeitgesta, ki zna s časom izgubiti pomen, pa ne bi smelo zasenčiti nekaterih že leta čislanih imen alter rock scene, ki so letos ponudila prav tako prelomne plošče. Dolgi liniji kvalitetnih albumov so nova primerka dodali večno podcenjeni junaki devetdesetih Low in Spiritualized, ob čemer so prvi z ganljivo atmosferiko ostali zvesti svoji spremenljivi naravi, drugi pa so se prav tako uspešno vrnili s ploščo, ki znotraj klasičnega bendovega zvoka najde nove načine nagovora.

Med veterane lahko že prištevamo tudi nekatere junake zadnjega desetletja indie glasbe, kot so Kurt Vile, Beach House, Parquet Courts, No Age, Iceage, ki so letos načeloma vsi upravičili visoka pričakovanja, v primeru danskih hrupnežev Ice Age pa velja mimogrede opozoriti, da jih bo že konec januarja prvič videla tudi Ljubljana.

In ko smo torej že pri koncertih, lahko iz letošnje letine izpostavimo vrhunske tukajšnje nastope Kinga Krula, Ariela Pinka, benda Wolf Parade in dua Japandroids, vseh (še vedno) zelo relevantnih figur alternativne glasbe. To pa nas lahko napelje tudi še k bežnemu preletu domače scene. Tudi tu v primerjavi z indie glasbo zadnje čase precej bolj cveti beatovska, trapovska in zadnje leto ali dve končno tudi (alter) r'n'b produkcija, a se kreativnost kljub vsemu še vedno skriva tudi drugje. Kvaliteten sodobni elektronski art pop je v Slovenijo prinesel Kalu s svojim Gradientom, s svojo lo-fi čudnostjo je postpunk tradicijo tudi na letošnji plošči uspešno obnavljal duo Balans. Kvartet Haiku Garden je s svojim albumom Sloveniji zelo uspešno vzel še dolgometražno shoegaze nedolžnost, pozoren pa velja biti na primer tudi na poskočno novo ploščo skupine Koala Voice in presenetljivo dodelan najstniški alter rock izdelek tria In the Attic.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness