Lansko leto smo ob enaki priložnosti refleksije preteklega leta razmišljali in razglabljali pretežno o nekaterih trendih, ki so se izredno vidno vzpostavili v miljeju techna. Povsem upravičeno – leto 2017 je bilo namreč v obdobju zadnjih petih ali več let gotovo najbolj osvežilno za žanr. Če povzamemo na kratko – svoje mesto v techno setih so vse pogosteje našle polomljene electro umazanije, elementi EBM-a so bili bržkone bolj kot kdajkoli prej odlično inkorporirani v produkcijo industrialno napaljenega techna, 4x4 ritmike so se efektivno spogledovale z vse več brejki, določenega osmišljanja pa je bila deležna celo rejverska hardcore zapuščina devetdesetih.

Dodati je treba, da so k vzpostavitvi teh trendov, s hajpanjem določenih izvajalcev, močno pripomogli prav vplivnejši glasbeni portali, kar samo po sebi niti ni težava – vendarle lahko spremembe objektivno razumemo kot dobre za žanr. So pa taisti portali letos presedlali na drug vlak hajpa in obenem sceni tekom letošnjega leta omogočili potrebno distanco ter utemeljili bolj organski razvoj z manj radikalnimi spremembami. V izredno splošnem smislu zato lahko trdimo, da glasbene smernice v primerjavi z letom 2017 ostajajo enake, le da nam je leto 2018 ponudilo več diamantno brušene produkcije.

Skandinavsko techno bratstvo v režiji vodij založb Posh Isolation in Northern Electronics meje zvočnega dizajna in edinstvenih produkcijskih tehnik v technu pomika še dlje čez meje žanra. Spotik ob peto edicijo Vargove serije Nordic Flora je letošnje leto neizbežen, reakcija nanjo pa za vsakega techno purista vsaj nepričakovana. Začudenje mine s poslušanjem plošče megaskupine The Empire Line ali ambientalnih ekskurzij Korridorja, podprtih s solidnimi singli denimo Anthonyja Linella ali Isorinne.

Če se ozremo na produkcijsko dejavnost otočanov, vidimo, da je bilo leto 2017 za nekaj posameznikov izredno plodno in uspešno leto. Kot mlad in relativno svež dvojec na sceni je potrebno izpostaviti Giant Swan, ki sta prav letos med drugim v okviru festivala Sonica stresla tudi Kino Šiška, napovedala svoj prvi album v prihajajočem letu in izdala nekaj odličnih singlov pri vidnih založbah, kot sta Mannequin ali Whities. Kot kontrast lahko naslovimo fotra industrialnega izraza. Obraz Birminghama – Surgeon je z albumom Luminosity Device docela ukrotil svoj modularni sintetizator, nedavno pa postregel še z bolj osebno dolgometražno zvočno izpovedjo pod lastnim imenom Anthony Child, izdajo Unfolding Forms. Drugi veljak Birminghama, - Karl O'Connor - je letošnje leto posvetil kakovostnemu razvoju lastne založbe Downwards, ponudil nekaj remiksov pod psevdonimom Regis in odličen material z dvojcema CUB ter O/V/R. Enega boljših, popolnoma brezsramnih albumov je letos sproduciral Blawan. S ploščo Wet Will Always Dry izkazuje popolno dominanco v unikatnem glasbenem izrazu, ki sloni na izključni rabi modularnega sistema. Otoškemu uspešnemu letu dodajmo še albume surovega in tokrat presenetljivo razgibanega Daxa J-ja, brejkanega Mannija Deeja, Broken English Cluba z nadaljevanjem pri založbi L.I.E.S. in techno titana Luka Slaterja z zaključkom trilogije Chronicles svojega bolj eksperimentalnega psevdonima The 7th Plain.

Zdi se, da je geografsko techno vrelišče z izjemno vročimi izdajami v letu 2018 nedvomno tudi Španija. Južni techno matadorji so kvantitativno letos verjetno ponudili največ materiala – sicer večinoma v obliki singlov, ki pa jim vseeno pritiče visoka produkcijska vrednost. V osnovi lahko govorimo o toolih oziroma techno orodjih z izrazitim španskim drajvom, ki ga bržkone najbolj kakovostno z letošnjim trojnim EP-jem predstavi kar španska megaskupina Seleccion Natural v sestavi Oscarja Mulera, Reeka in dvojca Exium (Tensal + Kessell), ki je mimogrede letos izdal vrhunski arhivski album. Večina omenjenih je imela odlično leto tudi s solo projekti. Veseli smo bili zasuka Mulera in njegovih založb PoleGroup ter WarmUp v pravo smer, albuma Tensala, izdaj Reeka na založbi Mental Disorder in dolgometražnega debija mladega Leirasa. Temu za konec dodajmo še Psyka in njegovo stabilno založbo Non Series.

Še naprej smo deležni tudi vse močnejšega EBM industrialnega tretmaja. Z novimi ploščami, ki morda vsaj v kronološkem smislu delujejo kot odziv na lanskoletni bum takšnega izraza, sta nas razveselila siceršnja veterana EBM bas linij Terence Fixmer in Thomas P. Heckmann, razočaral pa je ameriški pridigar Adam X. V tem zvočnem okviru lahko hvalimo delo založb Aufnahme + Wiedergabe in sveže založbe BITE pod vodstvom Phase Fatala, pri kateri smo med drugim po petindvajsetih letih slišali izjemno suveren povratek dvojca Teste. Na BITE-u se je, potem ko je pokopal založbo Jealous God, znašel celo Silent Servant, ki je pred kratkim svoji diskografiji pridodal še drugi izredno soliden album Shadows Of Death And Desire. Svojo nič kaj EBM, pa vendar jasno industrialno noto je v letu 2018 z izjemnim albumom The Jericho Records prispeval še Ancient Methods.

In če se že pomikamo v bas linijah, dodajmo še tisto kislo ... Acidovske vzorce je v dolgometražno obliko izdaje spletel pretkani Donato Dozzy, ki ne kaže znakov utrujenosti, z nevarnimi kislinami pa se odlično poigrava tudi trd, surov in skrivnosten dvojec 999999999. Trda in surova se zdijo načela berlinskega Kobosila v druščini Somewhena, Parallxa in ostalih deležnikov R-Label Groupa, ki z vsako izdajo učinkovito strese podzemlje. Berlinsko čast sicer rešujejo še Norman Nodge z izvrstno izdajo po osmih letih, Vril s svojo zasanjano dubovsko ploščo Anima Mundi, in dvojec Cassegrain, ki se je v letu 2017 prvič predstavil v dveh ločenih solo projektih, imenovanih Rhyw in Magna Pia, letos pa je situacijo še utrdil z nekaj odličnimi izdajam. Z blamažami žal nadaljujejo Klock, Dettmann in denimo Rodhad.

Zdaj pa od hitrejših ritmičnih in basovskih vzorcev proti vse bolj prisotnim upočasnjenim, progresivnim in kislo zabrejkanim, wave dinamičnim produkcijam – oz. povedano krajše, izpostaviti moramo še zadeve z založb, kot so denimo Veleno Viola, Veyl, Mannequin in Pinkman, ki ena za drugo po vrsti nizajo izredno kvaliteten material. V podoben ozir lahko vzamemo še sicer precej trdno stoječo lastno vejo electra, ki se, kot smo omenili na začetku, še vedno močno spogleduje s technom. Hajp kraljica Helena Hauff je upravičila svoj sloves z nastopom v Klubu K4, produkcijsko pa v obliki albuma ponudila sramotno razočaranje Qualm. Jensen Interceptor z dolgometražnim debijem prav nasprotno utrujuje svoj položaj, podobno lahko rečemo tudi za dvojec Morphology. V letu 2018 preprosto ne moremo mimo Geralda Donalda in njegove odlične solo ambientalne plošče Conic Sections, pripravljene pod psevdonimom XOR Gate, ter še boljšega singla Athanatos, ustvarjega pod dežnikom dvojca Dopplereffekt. Častna omemba gre tokrat projektu The Exaltics z albumom Das Heise Experiment 2.

Smiselno je, da pregled leta 2018 zaključimo z izbrušenim diamantom, s katerim smo dražili že v uvodu. Leto 2018 je leto münchenskega producenta Skee Maska. S premišljenimi maloštevilnimi izdajami in enako maloštevilnimi nastopi – ti vedno žanjejo izjemno hvalo – je letos z novim presežnim albumom Compro in odmevnima nastopoma v Berlinu ob boku Aphex Twina in na festivalu Atonal dokazal svojo izjemnost. Težko ga sicer uvrščamo kamorkoli blizu konvencionalnega techna, a vendar, poleg povsem jasne naveze z matično založbo Ilian Tape pod vodstvom bratov Zenker, z nekaterimi komadi nakazuje resno tendenco k starejšemu zvoku Münchna.

Ker je v krajšem sestavku seveda nemogoče zaobjeti izjemno širok milje techno glasbe, ki je letos ponudil ogromno odličnih EP-jev in presenetljivo veliko enako dobrih albumskih izdaj, končajmo z izredno poenostavljeno refleksijo leta. 2018 smo razumeli kot zdravo leto za techno, brez večjih pretresov za žanr. Medtem ko se nekateri stari mački v večini ukvarjajo z bukiranjem čim večjega števila nastopov, se drugi osredotočajo na kvaliteten output, mladež pa pridno pili svoje produkcijske tehnike in tako stare grize v pete – in prav je tako.