Staroselski raj na zemlji

Mnenje, kolumna ali komentar
Staroselci
11. 2. 2020 - 16.00
Hej, BDP! Hiti počasi. Za okolje gre.
 / 5. 2. 2020
 
V času, ko je v javnosti vse več govora o podnebnih spremembah in ekološki krizi, ko skupine, kot je gibanje Mladi za podnebno pravičnost, redno protestirajo po vsem svetu in ko razne Grete Thunberg zahtevajo takojšnje radikalne ukrepe za zmanjšanje onesnaževanja okolja, se vse pogosteje zastavlja tudi vprašanje o tem, kakšnim družbenim modelom moramo slediti, da bi ekološko krizo obrzdali. Ideje, ki so se oblikovale o tem, so bolj ali manj dodelane, bolj ali manj vplivne in jih je mogoče jemati bolj ali manj resno. Ena takšnih je denimo ekonomska paradigma odrasti, ki sta jo kolega z Radia Študent pretresla v nedavni oddaji Ponudba in prevpraševanje.

V tokratnem komentarju pa se posvečamo precej manj jasni in razdelani ideji, ki je daleč od kakršne koli ekonomske paradigme, a je še posebej v levičarskih krogih dokaj pogosta. To je ideja, da so staroselci tisti, katerim zaradi njihovega načina življenja edinim uspeva prebivati v sožitju z naravo in ki bi jih zato morali posnemati ali se od njih učiti. Čeprav  to idejo kot realno alternativo trenutni družbeni ureditvi vidijo zgolj redki newagevski hipiji, pa je vseeno mnogo bolj razširjena kot neka nostalgična in romantizirana predstava o staroselcih. Ta predstava je še toliko bolj prisotna, ko beremo o stalnih bojih staroselskih ljudstev proti črpanju nafte na ozemlju, kjer živijo, proti nelegalnemu rudarjenju v Amazoniji, proti sečnji gozdov in podobno. Tako se je oblikovala podoba o staroselcih kot glavnih borcih za ohranjanje narave, podoba, ki jo pogosto tudi sami gojijo.

Iniciativa Yasuni-ITT
Ekvadorska iniciativa Yasuni-ITT in njen propad
 / 8. 6. 2016
Nikakor ne želimo podcenjevati njihovih bojev: dejansko gre pogosto za boje, od uspeha katerih obvisi preživetje celotne skupnosti oziroma njenega načina življenja. Staroselska ljudstva, živeča v izolaciji ali polizolaciji, so realno odvisna od nedotaknjenosti svojega okolja. Tu ne gre za romantiziranje načina življenja v izolaciji - dejstvo je, da se morajo v primeru, ko jim je možnost takšnega življenja odvzeta, staroselci pogosto soočati z bojem za preživetje v kapitalističnem sistemu, v katerem so prisiljeni sprejemati slabo plačana in težaška dela ter predstavljajo najrevnejše in najbolj izkoriščane sloje delavskega razreda. Boj za svoje okolje je boj proti takšni usodi.

Krištof Kolumb
Formiranje drugega v prvih stikih evropske in staroselske družbe
 / 8. 12. 2019
Na tem mestu želimo izpostaviti problematičnost romantiziranja takšnih bojev in določenih predstav, ki jih pogosto spremljajo, tako pri staroselcih samih kot pri splošni levi in levoliberalni javnosti. Gre za predstavo, da imajo prav staroselci nekakšno posebno znanje ali sposobnost živeti v sožitju z naravo, tako da jih njihov način življenja nekako dela za del narave same. Spomniti se moramo, kam se tovrstne predstave zapisujejo. Ko so Evropejci prišli v stik s staroselci, so jih samodejno vpisali v polje narave, saj v njihovi družbeni ureditvi niso prepoznali značilnosti lastne družbenosti, ki so jo imeli za univerzalno. To, kar se je Evropejcem kazalo kot pomanjkanje družbenosti, je bilo lahko zamišljeno le v polju narave.

Dejstvo, da predstava o njihovi povezanosti z naravo vztraja tudi danes, ko je kapitalistični sistem drastično vplival na večino staroselskih skupnosti, posredno tudi na tiste, ki še živijo v popolni izolaciji, pomeni obenem zanikanje staroselcem njihove specifične družbenosti in zgodovine. Pri tem ne moremo mimo sorodnosti s predstavo zgodnjenovoveških Evropejcev o tem, da staroselci živijo v nekakšnem raju na zemlji, saj okoli tekajo nagi in ne poznajo družbenih pravil - seveda je to pomenilo evropskih družbenih pravil. Današnja predstava o staroselcih, ki edini še živijo v sožitju z naravo, je tako le malo manj krščansko in malo bolj newagevsko obarvana predstava o raju na zemlji, v katerem človek še živi v sožitju z naravo in je neomadeževan od družbenosti.

Da je takšna predstava skrajno rasistična, je jasno, ne glede na to, da se kaže kot pozitivna in je staroselcem na videz naklonjena. Nič manj ne čudi, da je pogosta tudi med samimi staroselci, ki v poskusu afirmacije svoje pozicije v globalnem kapitalizmu prevzamejo avtorasistično podobo. Vzporednico takšnemu mišljenju bi, denimo, lahko iskali v pogosti predstavi žensk, da so po naravi matere, obenem pa te predstave ne prepoznajo kot seksistične, ker v poskusu afirmacije svoje pozicije to poskušajo povzdigniti v očeh preostale družbe z romantiziranjem in poveličevanjem pomena materinstva za celotno družbo. Da tu ne gre za emancipacijo, ampak ravno za pristajanje na določeno predpisano pozicijo v družbeni strukturi, je jasno.

Tipnis
O avtocesti skozi bolivijski gozd, rudarjenju v Braziliji, perujski zasedbi podjetja in humboldtskih pingvinih
 / 30. 8. 2017
Staroselske družbe, če še tako izolirane, se soočajo s problemi, ki jih povzroča današnji globalni kapitalistični sistem, tudi če vanj niso neposredno vpete. Tej pozicioniranosti so se morale na specifične načine prilagoditi, odvisno od posameznih zgodovinskih okoliščin, v katerih živijo. Denimo tako, da so se delno ustalile, bodisi so nekoliko spremenile načine lova bodisi so se začele neposredno vključevati v kapitalistično družbeno ureditev in na trgu prodajati svojo delovno silo. Torej jih prav tako kot kogar koli v “zahodnem” svetu determinira kapitalistična družba. Morda še bolj, saj jim prav posledice te družbe grozijo z dokončno spremembo načina reproduciranja svoje družbene ureditve.

Skrb za vzdrževanje ekološkega ravnovesja v svojem okolju, vsaj v smislu, da se populacija živali in rastlin, s katerimi se preživljajo, reproducira, je sicer nujna za vzdrževanje njihovih družbenih oblik preživetja. A te same na sebi danes ne morejo bistveno prispevati k brzdanju ekološke krize na globalni ravni, nič bolj kot lahko to stori ekološka njivica za hišo ljubljanskega hipsterja. Gotovo staroselske skupnosti znajo ali vsaj poskušajo svoje lokalno okolje ohranjati do te mere, da jim omogoča družbeno reprodukcijo, a to nikakor ne pomeni, da je njihovo znanje ali njihove prakse mogoče aplicirati na raven globaliziranega kapitalizma in z njimi rešiti planet. V oblikah staroselskega življenja torej ne moremo romantizirano in idealizirano iskati rešilcev za današnjo ekološko krizo na globalni ravni. Še posebej, ker vse takšne predstave prej izražajo rasistične predstave o naddružbenosti in nadzgodovinskosti staroselcev, ki se v takšnem diskurzu vpisujejo v polje narave in raja na zemlji.  

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

"Gotovo staroselske skupnosti znajo ali vsaj poskušajo svoje lokalno okolje ohranjati do te mere, da jim omogoča družbeno reprodukcijo, a to nikakor ne pomeni, da je njihovo znanje ali njihove prakse mogoče aplicirati na raven globaliziranega kapitalizma in z njimi rešiti planet." Mogoce bi se avtorica clanka pogovorila s kaksnim staroselcem, da bi lazje razumela perspektivo, ki jo imajo na svojo kulturo in naravo ... Absolutno drzi, da njihovega boja in zivljenja ne gre romantizirati, ampak trditev, da nimajo specificnih znanj, ki temeljijo na naravnem redu, je pa brca v temo .. Ce bi za trenutek odlozila svoj zahodnjaski um bi morda uvidela, da gre pri "sobivanju z naravo" za koncept reciprocnosti, ki ga kapitalizem zal ne premore ... Zato so njihove ideje v danem trenutku se kako aktualne, ker spodbujajo odgovorno ravnanje z viri in iskanje zadovoljstva v nevidnem (v sebi) in ne v potrosniskem materializmu, ki ga poznamo na zahodu. Razlika med naravo/druzbo je zal zrastla v istem racionalnem umu, ki se danes na vse pretege bori, da bi ohranil pozicijo moci, tudi cez taksne clanke, kot je tale - argumentacija s trditvami, da koncept ni zdruzljiv z globalnim kapitalizmom - logicno, da ni, ce si ideji v temeljih nasprotujeta?! Ze sam pojem lastnistva je za staroselce nedoumljiv, medtem ko kapitalizem temelji na lastninjenju, rezultat taksnega razmisljanja je danasnja ureditev .. Draga Zala, staroselci iz Amazonije nekajkrat na leto obiscejo tudi Slovenijo, lepo vabljena na pogovor z njimi :)

”Da tu ne gre za emancipacijo, ampak ravno za pristajanje na določeno predpisano pozicijo v družbeni strukturi, je jasno“

Ljubljanski teoreski šnelkurz in vse je jasno.

Tako površnega članka že dolgo nisem bral. Avtorica hoče zavzeti neko racionalno oz. poznavalsko stališče, a se hitro pokaže, da ni na tekočem s sodobno kritično literaturo, ki že desetletja zavrača romantizirano predstavo o staroselcih in hkrati z njimi vzpostavlja dialog, npr. v nasprotju s klasično ekstrakcijsko obliko raziskovanja staroselcev. Po domače, niso vsi, ki delajo bodisi v akademski sferi, v raznih ngo-jih, ali so kako drugače razdrobljeni med nami, naivni romantiki, ali puhloglavi protestniki. Predvsem pa je primerjava staroselca s hipsterjem zelo žaljiva in malomarna, da ne rečem namerno zavajajoča. Tudi jaz bi ji predlagal stik s staroselci. Seveda niso vsi perle, zato ji želim tisto malo sreče in vztrajnosti, da dobi priložnost spoznati takšno osebo, ob kateri bi ob njeni modrosti, etičnosti, razgledanosti, pogumu in pokončni drži, v sebi začutila malo skromnosti in možnost prevrednotenja svojih predstav. Škoda je, da se vsaj v tem mediju ne pojavi resnejši razmislek o stanju v naših glavah in realnejša slika s terena.

"Gotovo staroselske skupnosti znajo ali vsaj poskušajo svoje lokalno okolje ohranjati do te mere, da jim omogoča družbeno reprodukcijo, a to nikakor ne pomeni, da je njihovo znanje ali njihove prakse mogoče aplicirati na raven globaliziranega kapitalizma in z njimi rešiti planet."

Jaz se pa strinjam z avtorico(če razumem njenjo misel). Ne gre aplicirat na raven globaliziranega kapitalizma, ker to pomeni njegovo zrušitev?

Ker so vrednote obeh sistemov totalno kontra?

Ravno danes bral prispevek od endegelande:
" It's wrong to promote cars that only the richest ten percent can afford. Instead, all efforts must go towards the expansion of public transport. Never would we demonstrate against a factory for electric buses."

Jonas Baliani from the Berlin End of Terrain local group in an interview with the Taz. A sub-group on electromobility has formed in the Berlin local group, because...

" The belief in progress and technical innovation is unfortunately unslowed. But that's exactly what led us into the climate crisis. We shouldn't fool ourselves: no technology will save us. On the contrary, we need less growth and need to change our way of living, travel and consuming resources. What we need is a system change."

Se pravi lahko bi apliciral te vrednote v kapitalizem, in imamo namesto vsak svojega avta zrihtan razvit javni prevoz z električnimi busi in vlaki. Samo potem je to napad na sam sistem, kaj pol ostane od njega?

Nimamo razvitega kaj ima družba, važno je samo kaj ima posameznik...Preveč individualizma in privat. Men se poraja vprašanje koliko je družba sploh družba...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.