The Puzzled

Gala hala, 25. 4. 2013

Nova, a po stažu v bendu udeleženih glasbenikov niti najmanj ne začetniška zasedba The Puzzled je pred prijetno napolnjeno Gala halo sinoči premierno odigrala svoj sveži prvenec Bad Times for Bedtime Stories. Za bend, ki vešče krmari med žanri od art rocka do temačnega vala in progresivnega rocka, je bil to šele drugi nastop, kar se na koncertu niti slučajno ni poznalo. Slišati in videti je bilo, da imamo opraviti z izkušenimi muzičisti, za katere je bilo očitno, da so si med triletnim delovanjem dali veliko dela z utrjevanjem gradiva na vajah.

Basist Tibor Mihelič Syed, sicer član Katalene, pri The Puzzled pa avtor vse glasbe in besedil, je okoli sebe zbral odlično ekipo. S harmonikarjem Markom Brdnikom se poznata še iz Miusow Quarteta in iz Katalene, pri kateri je Brdnik občasno sodeloval. Za bobni je Marko Lasič, med drugim član še ene sveže in udarne zasedbe, Trus!, na kitari pa Mario Babojelič, ki se je bendu pridružil na koncu in ni sodeloval pri snemanju albuma. Tudi slednjega dejstva ni bilo opaziti na koncertu, saj bend deluje izjemno kompaktno in uigrano, predvsem pa navdušuje z uživaškim muziciranjem, ki je hitro osvojilo tudi publiko.

Komadi The Puzzled so med sabo kar se da raznoliki in črpajo z vseh koncev in krajev zgodovinskega in slogovnega ali žanrskega loka, a spet ponujajo enovito zvočno in konceptualno sliko. Bend si je izbral nadvse posrečeno ime, ki, poleg tega, da – kot so nam povedali v nedavnem intervjuju – aludira na zmedenost ob številnih muzikah, ki so danes na voljo, lepo povzame formo glasbe, ki je sestavljanka raznorodnih žanrov, pri tem pa noben izmed njih ne štrli ali kvari celote. Ta raznorodnost se, nasprotno, zelo prosto in zračno pretaka tako med različnimi skladbami kakor tudi znotraj posameznih komadov.

Ob obilici referenc je skupni imenovalec vseh skladb nedvomno igrivost in radoživost, s katerima muzičisti prestavljajo iz bolj melanholičnih pesmi na sledi temnega vala do, denimo, prifrknjenih kolažev, v katerih se skupaj neobremenjeno gnetejo psihedelija, progresivni rock, jazz in art rock. Od rockovske udarnosti z nabritima kitaro in midi harmoniko se bend v drugem hipu poigrava s šekastim valčkom, s katerim ustvari svojevrstno kabarejsko vzdušje. Kar niti ne čudi, če vemo, da je bilo nekaj glasbe s prvenca uporabljene v gledaliških predstavah.

Ob harmoniki v slovenskem rockerskem bendu je malodane neizogiben spomin na Begnagrad; in res, v nekaterih delčkih se je Brdnik spretno pomeril s prvinami imaginarne folklore, ki so, enako kot v primeru Begnagrada, bolj vlekle na orient kot pa v šentflorjansko dolino. Drugič spet je zvenel bend zelo cinematično, z vijugastim surferskim nagovorom kitarista in zatemnjeno spremljavo ostalih. Pred vsakim zaigranim komadom je basist na kratko povedal, o čem poje naslednji komad, in enkrat celo predstavil risbe svojih otrok, ki jih je potem na odobravanje publike postavil na monitorje, češ, kot se je pošalil, to je naša scenografija.

Taki besedni vpadi so po eni strani dobro vodili koncert in ustvarjali vtis preprostosti in lahkotnosti, po drugi pa je koncert zaradi tega vendarle malo izgubil dinamiko. K temu je pripomogel tudi scenosled skladb, za katerega se je zdelo, da bi le pridobil, če bi nekatere udarnejše ali zapomnljivejše pesmi, kakor je denimo »World of Nothing«, odigrali bolj proti koncu, ko se, po nenapisanem pravilu, tenzija nastopa vse bolj dviguje.

Tako je koncert minil brez pričakovanega viška, z malček nekonsistentno dinamiko sosledja komadov. Če omenjeno lahko štejemo za majhen minus, naj spet poudarimo, da pa je s Tiborjevimi nagovori koncert gotovo pridobil sproščenost in občutek, da gre za špil, namenjen prijateljem in glasbeniškim kolegom, ki se praviloma zberejo na promocijskih koncertih.

Ne glede na naš vtis rahlo porušene dinamike celote so The Puzzled tudi v živo izkazali zavidljivo glasbeništvo, ki se je bolj kot na posamične donose osredotočalo na zgoščen skupinski zvok. Ta je plenil z razvejanostjo in razgibanostjo zvočne slike ter jasno vlogo vsakega glasbenika v njej. Raznolike vplive so brezhibno spletli v lasten izraz, zaradi katerega gotovo predstavljajo posebnost in več kot dobrodošlo novost na domači, predvsem rockovski sceni.