OBOJENI PROGRAM: Kako to misliš: Mi?

Recenzija izdelka
18. 10. 2012 - 19.00

Exit Music/Odličan hrčak, 2012

 

Obojeni program znova pere vaše s fekalijami masovnih medijev zapacane slušne receptorje in vas vabi v čudoviti svet ritma centrifuge. Stara dobra mašina, katere temelji so bili punk in naivna miselnost o nepotrebnosti izdajanja glasbenih dokumentov, saj je prvi album Najvažnije je biti zdrav izšel šele po desetih letih koncertiranj, se vrti že dobrih trideset let. Kako to misliš: Mi? je najbolj sveža žehta novosadskega Obojenega programa, ki je v brezplačnem dolpotegu izšla za etiketo Exit, v fizični, oprijemljivi formi pa za neodvisno beograjsko založbo Odličan hrčak. Gre za njihov osmi studijski album in prvi po tem, ko je bend z začetnimi črkami albumov zaokrožil akronim NOVI SAD. Kot je bilo v navadi že na njihovih zadnjih dveh albumih, vsebuje naslov v sebi vprašanje, tokrat z osebnim zaimkom mi, ki je v nekdanji Jugoslaviji predstavljal sinonim za krepitev moči pred zunanjimi sovražniki, sinonim za umetno složnost, v katere potnih sragah se je gradila avtocesta bratstva in enotnosti, predvsem pa sinonim za skrivanje v zavetišču kolektivne odgovornosti.

Če izvzamemo best of komade, ki so jih vzeli iz omare, z njih spihali prah, jih preoblekli in reizdali na Kosmos u tvom srcu/Igračke se voze levom rukom, si je Obojeni program po zadnjem albumu Da li je to čovek ili je mašina iz leta 2005 privoščil daljšo pavzo. Zvok, klepan dolgih trideset let na osi Koja – Boye – Obojeni, se ni bistveno spreminjal, kakor tudi ne sedaj, kljub temu da so si na vitalna stara leta privoščili kreativno ekshibicijo, kot je likvidacija kitare. Njeno mesto je zavzela druga bas kitara, igra pa jo Bebec, ki je s svojo gruvancijo hranil že Boye in Trance Balkan Desorganisation. Bil pa je tudi že član benda na turneji daljnega leta 1992, ko so posneli edini koncertni album, kasetno izdajo Prijatelju kočnice ti ne rade baš sve. Tam in tudi zdaj sta svoje back vokale prispevali še teti iz Boy, Biljana in Jelena. 

Vrnimo se na bas in boben, ki sta sprememba, nista pa noviteta. Enako postavo je Kebra, edini stalni član metuzalem benda, fural že čisto na začetku, ko je izstopil iz Urbane gerile, in to celi dve leti pred tem, ko je na južnem nebu zasijala zvezda stalnica Disciplina kičme. Kasneje je Kebra, poet z zvezkom na odru, v svoj glasbeni mozaik infiltriral še zvoke saksofona, ritem mašine in ženske vokale. Na Kako to misliš: Mi? se kaj bistvenega v zvoku Obojenega programa, če izvzamemo oguljeno, za kitaro zreducirano postavo inštrumentov, ni spremenilo. Bolj surovo garažni zvok spominja na zgodnja dela. En bas je tako ali tako prevzel vlogo kitare in s težkimi riffi na kopici efektov provocira surovost, ki se bo v vsej svoji surovosti pokazala šele na koncertih, kjer bas linije ne bodo studijsko spolirane. Glavni značilnosti pristno prepoznavnega in po duši urbano punkerskega benda ostajajo nalezljiva, skoraj mehanična ritem sekcija, zaradi katere nas zasrbijo pete, in megafonski glas Kebre, čigar besedila so bila vedno močno angažirana. Tako se tudi zdaj v energičnih devetih komadih meri količina posameznikove svobode v družbi. Reprezentativen je komad Svaka definicija gubitak je slobode. Definicija je končna, ne dopušča razvijanja. Z njo postaviš meje in svobodo uokviriš. Kritiko družbe, ki narekuje okvirje, zasledimo še v prvem singlu Da li smo naučili živeti u kapsuli, kjer kot na preostanku plošče dominira globina distorziranega basiranja, v zadnjem času tako značilna za srbsko sceno. Omenimo le še Multietničko atrakcijo ali Stuttgart Online in priča bomo redkemu nasmešku guruja Koje. Ostali komadi so trije jazzovsko zadžemani intro ali outro komadi, stari U tvoj osmeh stane sve pa je v skladišču Obojenega programa slečen in obdelan, z novimi prijemi zlepljen ter označen z etiketo dub efektov.

Po eni strani kratki in efikasni komadi, predvsem tistim, ki Kebro in kompanijo spremljajo že dlje, razen tršega zvoka ne nudijo kaj novega in ekstra presežkov. Po drugi strani pa gre za album, ki si ga, »dok cela Evropa na rukama nosi preforsirane bendove, mi, boc … boc … boc priuštimo viljuškom ili štipaljkom.«

 

Obojeni Program - Da li smo naučili živeti u kapsuli
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness