Osebni nadzor

Osebna imena niso nikoli le prazni, nevtralni označevalci posamičnih človeških teles; so tudi nabito polni rezervoarji takih in drugačnih kontekstualnih asociacij. Ob omembi besed 'Julian Assange' se morebitnemu poslušalcu v mislih ne izriše zgolj podoba belolasega avstralskega hekerja, slovečega borca za človekovo pravico do zasebnosti in svobodnega izražanja, marveč to deskriptivno razlago z roko v roki pospremi še vrsta eksplozivnih, razdvajajočih konotacij: Assange ni nikoli le računalniški programer in ustanovitelj Wikileaks, novinarsko-aktivističnega portala za izpust tajnih državnih informacij; je hkrati tudi osumljenec v več primerih spolnega nadlegovanja.

V očeh podpornikov ni Assange nič manj kot globalni vizionarski heroj, borec za politično-korporativno transparentnost in vsesplošno lepši svet; na nasprotnem bregu pa ni po mnenju sovražnikov nič drugega kot prezira vreden izdajalec vladnih skrivnosti. Ob imenu 'Assange' obenem odzvanja kopica bolj ali manj trdno povezanih pojmov, podob, predstav – eno ime s sabo prinaša nešteto simbolov.

Če v svetovnem družbenopolitičnem kontekstu sopomenko boju za državno transparentnost in individualno privatnost – poleg nekdanjega NSA-jevca Edwarda Snowdna – predstavlja torej Wikileaksov Julian Assange, pa je Assangeeva enakovredna dvojnica v filmsko-umetniški sferi nedvomno ameriška dokumentaristka Laura Poitras. Podobno kot Assange se tudi Poitras v svojih delih osredotoča skorajda izključno na problematike ameriških vladnih in vojaških tajnosti, tehnološke opresije ter globalnega podatkovnega nadzora; spomnimo se zgolj odmevne in z oskarjem nagrajene snowdnowske dokumentarne kriminalke Citizenfour izpred slabih treh let, verjetno Poitrasin najboljši – in brez dvoma njen najslavnejši – celovečerni izdelek.

Z nedavno muzejsko razstavo v prominentnem newyorškem muzeju Whitney in z nekaj kratkometražnimi, polreportažnimi filmi, posnetimi v sodelovanju z novičarskim portalom The Intercept – pri katerem je režiserka pred leti delovala tudi kot odgovorna urednica –, je Poitras letos dodobra zabetonirala svoj položaj kot prvenstvena filmarka novih načinov digitalnega nadzora. Srečanje Poitras in Assangea – dveh osrednjih figur sodobne postsnowdnovske žvižgaške scene – zato nikakor ne preseneča.

Laura Poitras ima v omejenem snopu severnoameriških kinematografov na ogled torej nov dokumentarec. Risk, nekakšen nesojeni naslednik že omenjenega Citizenfoura, se za razliko od slednjega ne potika po hongkonški hotelski sobi vladnega prebežnika Eda Snowdna, marveč za svoje izhodišče vzame samega Assangea, epicenter internetnega žvižgaštva, točko, v kateri se je vse skupaj začelo. Pred končnim izidom celovečerca v ameriških mestnih kinih – ter sčasoma še na televizijskih valovih kabelske postaje Showtime – je Risk v montirnici zorel kar slabih sedem let, od Poitrasinega prvega intervjuja z Assangeem v začetku leta 2010 do prve premiere na canskem festivalu maja lani.

Vendar devetdesetminutna različica, ki jo je Poitrasina ekipa lani spomladi dostavila v Cannes, danes ne obstaja več; Risk, kot ga gledalci lahko trenutno vidimo v kinih, prvotne, bojda korenito spremenjene verzije izpred enega leta nikoli ne omeni. Kaj se je zgodilo? Od originalne razgrnitve filma v Cannesu maja 2016 pa do ponovne premiere v New Yorku aprila 2017 se je v krogih globalne politike in spletnega aktivizma dogodilo marsikaj: Donald Trump je premagal demokrate in postal petinštirideseti predsednik Združenih držav; Assange izrecno sicer ni republikanski simpatizer, je pa Trumpovi volilni kampanji hote ali nehote vendarle prisostvoval z javno objavo zloglasnih spletnih sporočil Hillary Clinton. Jacob Appelbaum, heker, raziskovalni novinar in eden ključnih členov Assangeeve tehnično-svetovalne verige, pa je konec lanskega maja odstopil s svojega direktorskega položaja v neprofitni organizaciji Tor zaradi ponavljajočih se obtožb spolnega nasilja.

Poitrasina prvotna inačica naj bi po poročanju prisotnih na canski projekciji tako Assangea kot Appelbauma metala pod brezmadežno luč. Trenutno dosegljiva kopija filma je v svojih osebnih nagnjenjih neštetokrat bolj zmedena. Risk od svojega neuradnega predhodnika Citizenfour sicer prevzema grobo strukturno shemo – napeto kombinacijo introspektivnih, osebnih pričevanj in pravno-tehnološko-političnih špekulacij –, vendar se od njega v prav toliko pogledih tudi ostro oddaljuje.

Tokrat ne gre več za eksplikacijo moralno plemenitih podvigov Edwarda Snowdna, marveč za vrtanje po vse prej kot nespornih in neproblematičnih osebnih pripetljajih dveh težko vzljubljivih moških – Appelbauma in Assangea. Pozornost Laure Poitras tu ni več toliko namenjena infrastrukturnim, tehničnim problematikam – boleče podrobnosti globalnih sistemov tehnonadzora so vendarle že dobro znane – kot pa bojda kompleksnim subjektivnostim in nerazrešenim osebnim dilemam gruče vpletenih posameznikov.

Nekaj takega v svoji ravnodušni prvoosebni pripovedi prizna že nekje na sredi tudi filmarka sama: »Mislila sem, da bom lahko ignorirala vsa ta protislovja. Mislila sem, da niso del zgodbe. Hudo sem se zmotila. Protislovja postajajo sama zgodba.« Poleg Assangeevih posiljevalskih tiralic na švedskem okrožnem sodišču Poitras na tem mestu nedvomno meri še na Appelbauma – s katerim je, kot prizna v naraciji, med snemanjem zapadla v kratkoročno seksualno razmerje, dokler ni izvedela, da je Appelbaum spolno nadlegoval njeno bližnjo prijateljico.

Risk je do roba prepreden s temi in neštetimi podobnimi »protislovji«, »kontradikcijami« in »komplekstnostmi«, do katerih kljub nekaj skrajno medlim poskusom Poitras nikoli ne vzpostavi jasne etično-moralne drže. Navkljub svoji globoki vpletenosti v privatne afere se Poitras glede Assangeevih in Appelbaumovih individualnih eskapad nikoli neposredno ne opredeli, temveč poskuša iz dosegljivih dokazov vendarle izvleči nekakšno svetlo bilko upanja: morda pa Appelbaum vendarle ni kriv, morda vse žrtve v resnici lažejo, morda je vse skupaj zgolj nerazumska paranoja?

Poitrasin Risk je globoko oseben izdelek, katerega interne kompleksnosti ogrožajo vsakršno lucidno obravnavo prikazanih fenomenov. S kompleksnostjo samo po sebi seveda ni nič narobe – v svetu popularne dokumentaristike bi si je morda želeli samo še več –, vendar kompleksnosti v službi glajenja medosebnih kapric in opravičevanja morebitnih zločinskih zlorab danes v svetu ne potrebuje nihče. Risk je morda etično najkonfuznejši dokumentarni izdelek zadnjih nekaj let, ki ponovno odpira že neskončnokrat slišano vprašanje: ali je res tako težko spoštovati in priznavati stvarne dosežke Assangea in podobnih osebkov, hkrati pa jasno in odločno zatrditi, da so kot osebe vse prej kot čisti? Kljub svoji tvegani zasnovi Risk tega še ne zmore.