PAUL JEBANASAM: RITES

Subtext, 2013

Tokrat se posvečamo prvencu Paula Jebanasama, do sedaj poznanega predvsem kot šefa založbe Subtext Recordings, kjer je plošča tudi izšla. Subtext se je nedolgo nazaj ponovno zagnala z namenom dokumentiranja opusa čedalje bolj proslavljenega posttechno/sound-art dvojca Emptyset, s katerimi je Jebanasam sicer zelo povezan. Manj znano pa je morda, da je tudi sam producent elektronske glasbe in skladatelj. Za sabo ima dolga leta produciranja plesne klubske elektronike, predvsem dubstepa, plošča „Rites“ pa je prva, ki jo je ta glasbenik šrilanškega rodu, sedaj živeč v Bristolu, podpisal s svojim imenom.

Z „Rites“ Jebanasam zakoraka v opazno drugačne vode, kjer se srečujejo sodobni skladateljski pristopi, t. i. sakralna glasba, arhitektonski prijemi noisersko generiranih glasb ter dobršna mera dark ambienta, celo gotike. Z nekoliko neposrečeno oznako „dark ambient“ merim na izraz tiste legije ustvarjalcev, ki so v drugi polovici devetdesetih našli zatočišče in utelešenje v švedski založbi Cold Meat Industry. Ta založba je bila takrat referenčna za marsikoga, ki je izhodišče iz iztrošene metalske temačnosti našel v dvomljivem, s tonami reverba napolnjenem esoteric-postindustrial bazenu. No, časi so se od takrat precej spremenili, preizkušnjo časa pa je precej slabo prestala tudi večina te glasbe, kot se je nedavno v nekem intervjuju izrazil Stephen O'Malley.

Kljub temu da Jebanasam nikakor ni član te druščine, pa ga z dark ambientom veže kar nekaj stičnih točk, naperjenosti in, vsaj na površini, interesov. Tukaj je sklic, tako ali drugače pervertiran, na neko nedoločno sakralno glasbo in obrednost; prilaščanje tonskih materialov in njihova razpotegnjenost v kinematsko-sugestivne krajine gotskega karakterja; predvsem pa doseganje te glomazne, a obenem prazne monumentalnosti s skrajnimi dozami učinka odmeva - „reverba“. Vendar je Jebanasam tukaj precej bolj informiran, njegova vstopna točka pa drugačna in zanimiva.

Če Emptyset členijo in reflektirajo svojo izhodiščno zvočno materijo prek umeščanja zvokov v različne prostore in splošne ekstenzije osnovnih gradnikov techna v noisersko-sinusoidne zvočne gmote in signale, pa Jebanasam skuša prečiti in predrugačiti dark ambient in dediščino vidnejših sodobnih skladateljev sakralne glasbe prek izkušnje lastne udeleženosti v sound-system orientiranih glasbenih subkulturah. A to mu le delno uspe. Konkretno glasbena – v smislu „musique concrete“ - zvočna senzibilnost, ki si jo izvajalec v takih skrajnih zvočnih okoljih pridobi in ki se lepo kaže v delu Emptyset, bi po mojem mnenju v alkemični formuli Jebanasamovih sestavin obetala kaj dosti bolj divjega kot to, kar na plošči „Rites“ dejansko dobimo.

Skladba „Rites I“ je tako sestavljena iz precej običajnega dromljanja in elektronske manipulacije nizkih zborovskih glasov, nekakšni stalnici manj navdahnjenega ambienta. Drone postane konkretnejši in bolj grozeč v naslednji skladbi, kjer pa sicer izstopajo predvsem tolkalski zvoki. Ti imajo vir v igranju na razstavljeno ohišje klavirja, pri čemer se je skladatelju pridružilo še nekaj gostov. Prek skrajnih ojačanj določenih frekvenčnih spektrov, ki poskrbijo tako za tope udarce kot bogata notranja resoniranja, pride tako do enega najzanimivejših trenutkov plošče. V komadu „Rites III“ se pojavita tudi violist in kontrabasist, vendar njun prispevek kljub opazno večji polnokrvnosti zvoka ne odstopa od podrejenosti motiviki in gotski zvočni drami, postavljeni v uvodni „Rites I“. Nekaj več noiserske ostrine in šumečega pršenja dogajanje pretrese v predzadnji „Rite IV“, a se hitro znajde v akordičnem ambientalnem primežu, ki kaže tudi na poznavanje in domačnost v sodobnih dronersko navdahnjenih kitarskih glasbah, predvsem sludgeu in black metalu.

Take epizode pa žal uspejo le delno. Sam vidim problem predvsem v   jako utrujeni vseprežemajoči molovski tonalnosti, ki bo morda za koga olajšujoča vstopna točka, za koga drugega pa ovira. Jebanasam se v intervjujih sklicuje na Arva Pärta, njegovo delo pa vsekakor zaznamuje postmoderno napajanje v zvočno-semantičnih habitusih sakralne glasbe, predvsem katoliško-pravoslavne zborovske glasbe. Zanimiv je v tem pogledu primat teksta, ki poleg tega, da tovrstno glasbo obda z neko specifično avro, služi tudi kot strukturni in organizacijski element, glasbeno dogajanje pa veže na notranjo dinamiko diha in izrekanja – tudi kadar gre za inštrumentalno glasbo. Morebitne tekstovne opore plošče „Rites“ ne poznamo, kar jo prek ugibanja o nevidnem libretu iz sugestije in obrobja plošče druži z nedavno recenzirano ploščo Roberta Piotrowicza, „When Snakeboy Is Dying“.

Izdaja „Rites“ Paula Jebanasama je vsekakor plošča, ki sproža veliko razmišljanj o uporabljenih estetikah in skladateljskih pristopih. Vendar vsaj za tega poslušalca na področjih, ki se jih dotika, ne gre dovolj daleč, da bi bila zares uspešna.