The Ministry of Wolves

Kino Šiška, 26. 3. 2014

Po nekem nepisanem, v praksi dostikrat potrjenem pravilu, bi moral biti obisk včerajšnjega koncerta The Ministry of Wolves tvegan iz dveh razlogov. Najprej navedimo prvega, ki je najbrž  bil mikavna vaba za večino poslušalcev: bend je svojevrstna »superskupina«, torej sestavljen iz sedanjih in bivših članov zelo znanih in v teh krajih večinoma zelo spoštovanih, celo oboževanih bendov, od Caveovih Bad Seedsov prek Botanice in Firewater do kultnih Einstürzende Neubauten ter Crime & The City Solution. Drugi razlog je sama konceptualna narava početja kvarteta; glasba kvarteta je del gledališke predstave »Republik der Wölfe« režiserke Claudie Bauer, v kateri so klasične Grimmove pravljice prek poetske predelave cenjene pesnice Anne Sexton dobile še zvočno preslikavo oziroma ilustracijo. Slednjo so zamešali Alexander Hacke, Mick Harvey, Danielle de Picciotto in Paul Wallfisch, zbrani v kvartetu, ki si je nadel ime po enem najbolj emblematičnih likov iz pravljic.

Najbrž gre prav izjemno izkušenim glasbenikom pripisati zasluge, da noben od dveh omenjenih razlogov ni niti pokukal na plano. Ali, povedano drugače: tisto, kar bi marsikateremu bendu pomenilo ovire ali preveliki zalogaj, da bi ga učinkovito uresničili, je trem veščakom in eni veščakinji služilo kot model inventivnega ustvarjanja, pri katerem so se individualne poetike in nagnjenja prefinjeno stopili v novo in povsem enovito zvočno sliko.

Čeprav je glasba del predstave, katere delce si sicer lahko ogledate na YouTubu v napovedniku albuma »Music From Republik der Wölfe«, so si glasbeniki koncert zamislili kot samostojno enoto. Resda se je v ozadju na platnu vrtel sugestiven in mestoma hipnotičen »slide show«, a če bi koncert poslušal nekdo, ki po kakem čudežu prav nič ne bi zastopil angleščine, po našem mnenju iz same glasbe ne bi zapopadel, da gre za konceptualno prespraševanje pravljic. Bend se je pač med komadi sproščeno pomenkoval in zabavno napovedoval komade ter tudi pokal kake štose. Večkrat so, denimo, poudarjali, da pri kaki temi, ki jo bodo zdaj zdaj odigrali, gre pravzaprav za slovensko pravljico … Notranja dinamika komadov, ki so jih suvereno nizali, pa zaradi teh sproščenih premorov ni niti najmanj trpela. Čim so zavzeto zagrebli po novi pesmi, smo bili v hipu prestavljeni v samosvojo in zelo sugestivno zvočno izkušnjo. Kakor neopazno in mimogrede pa je – bolj ko se je koncert odvijal – niz komadov bolj in bolj dobival obliko jasne zaokroženosti in premišljenosti.

Glasbene oblekice pravljic, ki so v novih interpretacijah dobivale krvoločne in satirične poudarke, so bile silno raznolike, tako po vzdušju, ki so ga ustvarjale, kot po žanrski opredelitvi, če slednje sploh rabimo pri takem projektu. A vendar: ko smo na začetku omenjali tista dva razloga o tveganosti obiska tega koncerta, nas je bolj od koncepta skrbelo dejstvo, da so člani znani iz drugih zasedb z zelo specifičnim in takoj prepoznanim zvokom. A vendar se je to izkazalo bolj za prednost kot hibo. Po svoje je bilo seveda neizogibno primerjanje zvočnega izraza »volčjega ministrstva« z njihovimi nekdanjimi ali matičnimi bendi, a kvartet je z lahkoto združeval številne vplive v samostojno zvočno bitje. Slednje je, odvisno do naravnanosti komada in tudi od tega, kdo ga je od četverice zapel, enkrat šepetal in božal, drugič bevskal in rjovel, tretjič nagovarjal z navidez hladnim, nezainteresiranim glasom kakega radijskega pripovedovalca.

Nekateri komadi so plenili našo pozornost s težkimi ritmi in mrakobnimi melodijami, drugi spet s slikanjem občutka onstranskosti ali sanjskih pokrajin. Dostikrat sta se izmenjavala vtis kabarejske lahkotnosti in cirkuške pokvečenosti; slednjega so dosegali z zatikajočimi se, šekastimi ritmikami in kako ponavljajočo se zvončkljavo melodijo. 

Našemu končnemu navdušenemu vtisu je še kako prispeval čist in bogat, na trenutke kar baročno bohoten zvok zasedbe, a spet dovolj razrahljan, da v njej dobijo mesto vsi inštrumenti in vsi štirje glasovi. Poznalo se je, da je imel bend s seboj svojega tehnika, ki je znal enkrat poudariti posamične izraze, bodisi glasove ali glasbila, drugič pa poskrbeti za monolitno in na trenutke mogočno skupinsko zvočno sliko. 

Najbrž lahko sklenemo z mislijo, da je bend deloval kot dobro uigrana ekipa in niti najmanj kot skupek glasbenikov, ki se je zbral le za en projekt. Slišano nas je gotovo prepričalo, da gre od te z vsemi zvočnimi žavbami premazane četverice pričakovati še kak album. Za katerega bi, konec koncev, res lahko predelali kako slovensko pravljico … pa seveda ne te, v kateri živimo.