Čuden priokus dobim v ustih, ko začnem razmišljati o trendih v t. i. eksperimentalni glasbi, saj sta eksperimentala in avantgarda ravno toliko heterogena kot kdajkoli prej in je ravno to mogoče tisto, kar jo dela najbolj zanimivo in iskreno. Hkrati pa, če pomislim še enkrat, je največja sprememba v letu 2018 ta, da eksperimentalna glasba postaja čedalje bolj trendy.

Znotraj začrtanih smernic ostaja eksperimentala zvesta zgodovinski reinterpretaciji same sebe, še vedno so najbolj dominantni vplivi newyorške minimalistične šole iz 60-ih in 70-ih. Še vedno raste popularnost in vpliv kozmičnega jazza, kakršnega so v preteklosti poosebljali Alice Coltrane, Pharoah Sanders ali Sun Ra. Še vedno so popularni analogni synthi in 20-minutne repeticije. Še vedno se nadaljuje trend odkrivanja preteklega japonskega minimalizma, ki sta ga lani popularizirala Visible Cloaks. Ne glede na to, da so vse te reinterpretacije starih vplivov letos sproducirale ogromno dobre glasbe, je bilo najbolj zanimivo spremljati vpliv, ki ga je imela eksperimentalna glasba na morda tradicionalnejše glasbene oblike.

Najbolj očiten takšen primer je gotovo album Safe in the Hands of Love Yvesa Tumorja, ki spada v sam vrh pop plošč leta. Yves Tumor tudi po premiku k založbi Warp ostaja enigma in samosvoja osebnost, ki dela točno tisto, kar si želi, in se ne podreja nikomur in ničemur. Glede na nekatere zelo hrupne in avantgardne prijeme s preteklih izdelkov ga je odlično spremljati v novi vlogi, v kateri je samega sebe reinterpretiral skozi popovsko in r’n’b prizmo. Nekaj podobnega je uspelo Danielu Lopatinu na plošči Age Of, ki jo je izdal pod svojim umetniškim psevdonimom Oneohtrix Point Never, in znova dokazal, da je v vrhu izvajalcev, ki se lotevajo mešanja popa in eksperimentalne glasbe. Po drugi strani je zelo lepo presenetil trio Low s ploščo Double Negative, na kateri so prvič po dolgem času dodobra prevetrili svoj zvok, z mračnostjo pa priklicali v spomin obdobja prvih albumov, a brez poceni nostalgije. Če so v začetkih negovali skoraj blackmetalsko depresijo hladnih kitar in metronomsko minimalstičnih bobnov, so na zadnji plošči zahrumeli podprti z elektroniko, s katero izpadejo skoraj kot industrial band in odlično opišejo atmosfero v Združenih državah Donalda Trumpa leta 2018. Za konec razmisleka o eksperimentalnemu popu ne smemo pozabiti Julie Holter, ki se je z letošnjo ploščo Aviary začela vračati v začetke svoje kariere, kot se jih spomnimo z albuma Tragedy.

V miljejih ambientalnih in eksperimentalnih glasb se nadaljuje trend premoči malih založb, ki so v zadnjih letih z lahkoto pariirale velikim hišam. Delno je za to najbrž zaslužen kasetni hype, ki zanimivim posameznikom omogoča izdajanje in kuriranje brez velikih finančnih vložkov. Dva najbolj očitna letošnja primera sta kasetni založbi Geographic North in Umor Rex. Morda sem letos več pričakoval od danskih založb Posh Isolation in Janushoved. Obe založbi sta sicer izdajali pridno, kot v preteklih letih, a Janushoved se je zaenkrat nekako ujela v lastno zanko in težko bi rekel, da je kakšen od njenih albumov zares ostal v spominu. Posh Isolation pa se je močneje fokusirala na presečišče eksperimentalne glasbe in klubske glasbe, posledično pa zanemarila nojzersko in ambientalno zapuščino svoje preteklosti. Iz letošnjega opusa Posh Isolation bi tako izpostavil le album Manos zasedbe Vanessa Amara, ki odlično nadaljuje svojo glasbeno pot in niti malo ne popušča. Ko govorimo o Posh Isolation, je potrebno omeniti tudi Puce Mary, ki je do letos predstavljala prepoznaven segment njihove diskografije, v letu 2018 pa je z albumom The Drought prestopila k berlinski PAN. Dobra novica za PAN in slaba za Posh Isolation; album je namreč odličen.

Vrnil se je duo Body/Head Kim Gordon in Billa Nacea z izjemnim albumom The Switch, ki je izšel pri založbi Matador. Z resnično prekratkim izdelkom se je vrnila tudi Liz Harris alias Grouper, ki je za Kranky izdala 20-minutno stvaritev Grid of Points. Upamo na kaj daljšega v letu 2019.

Če sem omenjal male založbe, je človek, ki ga absolutno ne moremo zaobiti Rafael Anton Irisarri, glasbenik in producent iz New Yorka, ki je verjetno ustvaril dva najboljša ambientalna izdelka leta 2018, albuma Midnight Colours in Sirimiri. Prvi je izšel pri založbi Geographic North, drugi pri Umor Rex. Letos smo slišali tudi nekaj vrnitev starih avtoritet. Mariniran v japonskih vplivih se je oglasil tudi Tim Hecker z albumom Konoyo, ki je prav tako izšel pri založbi Kranky. Album je zanimiv in zagotovo predstavlja določen mejnik v Heckerjevi bogati diskografiji, a bo z njim težko ohranil status, ki si ga je pridobil s starimi ploščami. Osebno sem bil letos najbolj vesel nove glasbe Novozelandca Roya Montgomeryja, ki se je po predolgi tišini končno vrnil z albumom Suffuse. Častno omembo si zaslužijo tudi jazzerji Fire!, ki so za Rune Grammofon izdali ploščo The Hands in nas znova navdušili tudi v živo, in sicer februarja v Klubu Gromka. Druga častna omemba pa pritiče staremu znancu pod imenom GAS, ki se je vrnil s tehnoidnim ambientalnim albumom Rausch.

Če smo začeli z vplivom eksperimentale in avantgarde na tradicionalnejše glasbene žanre, ne moremo niti mimo spojin ekstremnega metala. Zmagovalci leta so tukaj brez dvoma južnjaški Thou, ki so vso konkurenco odpihnili s poletnim maratonskim ciklom izdaj kar treh albumov, ki smo jih letos podrobneje predstavili v oddaji DJ grafiti. Tudi letos so svoje znamenje na naših vratovih pustili The Body. Najprej z izjemnim albumom I Have Fought Against It, But I Can’t Any Longer., kasneje pa še s super sodelovanjem z duom Uniform, katerega rezultat je bila skupna plošča Mental Wounds Not Healing. Uniform so tudi sami izdali zanimiv album, naslovljen The Long Walk, pri Sacred Bones Records. Tudi znotraj metal scene smo videli nekaj povratnikov. Najbolj odmeven comeback brez dvoma pripada legendarni stoner metal zasedbi Sleep, ki je ponudila izjemen povratniški album The Sciences, s katerim se je suvereno uvrstila v vrh metalskih izdaj letošnjega leta. Na koncu pregleda težkih muzik pa ne moremo niti mimo domače zasedbe Leechfeast, ki je na svoji plošči Neon Crosses pokazala brutalen napredek in se razvila iz benda, ki ga hodiš gledati v živo, ker v njem pač igrajo frendi, v bend, za katerega se voziš tudi v nekaj ur oddaljene kraje. Fantje ne počivajo in pripravljene imajo tudi že nove posnetke za leto 2019. Glede na tempo, ki ga držijo, pa mislim, da se bomo nanje spomnili tudi ob pregledu muzik prihodnjega leta.

Ni konec, dokler ni konec. Ne moremo mirno zaključiti, dokler hitrega ušesa ne vržemo še na izstopajoče hardcore punk plošče leta. Trend zeeelooo dolgih plošč, ki smo ga opazili tudi v drugih žanrih, so v punku letos zastopali Fucked Up s svojo razgibano uro in dvajset minut dolgo stvaritvijo Dose Your Dreams. Slišali smo tudi novo izdajo večno aktivnih Self Defense Family, ki so letos sicer upočasnili motorje, a kljub temu z albumom Have You Considered Punk Music znova pokazali, da so na čelu tistega, kar je lahko hardcore punk v letu 2018, tudi če to pomeni, da zvenijo kot mešanica slowcora in folka. Malo bolj na poskok so bili letos No Age, ki so se končno vrnili s ploščo Snares Like a Haircut in znova navdušili s kombinacijo ambientalnih presekov in odrezavih punk komadov. New York je še vedno alright, sicer letos morda ni bilo toliko tamkajšnjih močnih podzemnih plošč kot v preteklosti, zagotovo pa izstopa tretji album zasedbe Hank Wood and the Hammerheads, ki po razpadu benda Crazy Spirit ostajajo newyorški kralji umazanije. Lumpy & The Dumpers so letos žal razpadli, a njihov frontman Lumpy je še vedno aktiven kot založnik, med top plošče, ki jih je izdal letos, pa zagotovo spada istoimenski album zasedbe Warm Bodies, enega najbolj zanimivih bandov iz zelo kreativne punk scene, ki brbota v Kansas Cityju. Warm Bodies smo imeli letos priložnost videti tudi v živo v Ilirski Bistrici.

Svoje leto 2018 je v tokratnem Komentarju na glasbo s pozitivno računovodsko bilanco zaključil Zoran Pungerčar. Na konce in na nove začetke!