Zadnji Kultivator letošnjega leta, kot je v navadi, namenjamo pregledu zunanjepolitičnih dogodkov preteklega leta. Tudi leto 2024 so zaznamovale neokolonialistične in okupatorske težnje tvorbe Izrael, ki je poleg nenehnega izvajanja genocida v Gazi svoje kreplje razširila tudi v Libanon in Iran, za pridobitev dodatnega ozemlja pa je izkoristila tudi dogajanje v Siriji. Poleg izraelskih okupatorskih pohodov so letošnje leto zaznamovali zlasti razpadi vlad in koalicij, volitve in protesti, pogosto povezani prav z izidom glasovanja. 

Za začetek se podajamo v Sirijo. Konec novembra so džihadistične milice pod vodstvom skupine Hajat Tahrir Al Šam, krajše HTS, s področja Idliba na severozahodu začele ofenzivo proti osrednjemu delu države. Sprva so milice osvojile mesta Alep, Hama in Homs. V manj kot dveh tednih je tako imenovana sirska opozicija, v grobem deljena na Hajat Tahrir Al Šam in Sirsko nacionalno vojsko, ki jo sestavlja več oboroženih skupin in jo financira Turčija, zavzela prestolnico Damask. Oborožene skupine so razglasile zmago nad osrednjo oblastjo zdaj že nekdanjega predsednika Bašarja Al Asada, ki je pobegnil v Rusijo. Poveljnik HTS Abu Mohamad Al Džolani in nekdanji premier osrednje sirske oblasti Mohamad Gazi Džalali sta za predsednika začasne vlade, ki bo državo vodila do marca prihodnje leto, imenovala Mohameda Al Baširja. Al Bašir je pred tem vodil Vlado nacionalne odrešitve – civilno krilo oborožene skupine HTS. Boji v Siriji sicer niso popolnoma končani. Sirska nacionalna vojska namreč kljub sklenjenemu premirju z večinsko kurdskimi Sirskimi demokratičnimi silami še vedno bije vojno. 

Nastalo situacijo je kakopak izkoristila tudi okupatorska tvorba Izrael, ki je s svojo vojsko okupirala nevtralno območje na delu Golanske planote. Izraelske sile ob tem neprestano bombardirajo celotno območje Sirije. Izrael sicer nikakor ni zanemaril svojega prednostnega cilja – izvajanja genocida nad Palestinci. V malo več kot letu dni je izraelska genocidna vojska v Gazi ubila več kot 45 tisoč ljudi, od tega več kot 17 tisoč otrok. Okupator se neumorno mudi tudi na okupiranem Zahodnem bregu, kjer je ubil več kot 800 oseb, več kot šest tisoč pa jih je izraelska vojska ranila pri izvajanju racij ter uničevanju begunskih taborišč in naselij Palestincev. 

Izraelskim oblastem je, vsaj začasno, uspelo tudi preprečiti humanitarno pomoč Palestincem v Gazi. Agencijo Združenih narodov za palestinske begunce, znano kot UNRWA, so brez dokazov obtožile, da so njeni zaposleni sodelovali v napadu gibanja Hamas sedmega oktobra. Devet držav, med njimi pričakovano Združene države Amerike in Nemčija, so nemudoma zamrznile financiranje agencije. Sicer so ga odmrznile, potem ko neodvisni revizijski odbor Združenih narodov v preiskavi ni našel dokazov za vpletenost v napad. 

V začetku leta je Meddržavno sodišče v Haagu pričelo obravnavo tožbe, ki jo je Južna Afrika sprožila proti Izraelu in v kateri izraelske oblasti obtožuje izvajanja genocidnih dejanj v Gazi. Meddržavno sodišče je nato Izraelu naložilo začasne ukrepe za preprečitev genocida v Gazi. Od Izraela so sodniki zahtevali kaznovanje vsakršnega spodbujanja h genocidu, kaznovanje vojakov, ki izvajajo genocidna dejanja, in takojšnje omogočanje uvoza humanitarne pomoči v Gazo. Odločitve sodišča so pravno zavezujoče, vendar sodišče nima vzvodov za njihovo uveljavitev, zato izraelske oblasti nemoteno nadaljujejo pobijanje Palestincev. 

V začetku aprila je genocidna izraelska vojska izvedla zračni napad na iranski konzulat v Damasku ter ubila dva poveljnika iranske revolucionarne garde. V odgovor so iranske sile z več kot 300 droni in raketami napadle območje, ki ga nadzoruje Izrael. Sionistična vojska je trdila, da je 99 odstotkov raket sestrelila, medtem ko so v Iranu zatrdili, da je polovica izstrelkov zadela cilje in da so pri tem poškodovali tudi izraelsko zračno oporišče. Kmalu zatem so izraelske sile izvedle zračni napad na Iran, vendar neuspešno. Konec julija so izraelske sile, čeprav tega uradno niso priznale, izvedle zračni napad na stavbo v Teheranu in pri tem ubile voditelja palestinskega Hamasa Ismaila Hanijo. Hanija je takrat v Islamsko republiko prispel, da bi se udeležil inavguracije novoizvoljenega iranskega predsednika Masuda Pezeškiana. Po napadu na Hanijo in kasnejši eliminaciji voditelja šiitskega gibanja Hezbolah Hasana Nasrala v septembru je Iran izvedel povračilne napade. Razliko med različnimi napadi pojasni Giuseppe Acconcia, profesor politologije in sociologije Severne Afrike in Sredozemlja na Univerzi v Milanu.

Izjava

Junija so v Iranu potekale predsedniške volitve, na katerih sta se v drugi krog uvrstila reformistični kandidat Masud Pezeškian in konservativec Said Džalili. Le teden dni kasneje, torej v začetku julija, je zmagal Pezeškian, ki je prejel slabih 55 odstotkov glasov. Pred začetkom volilne tekme mora kandidature posameznikov odobriti Svet varuhov, ki je tokrat odobril zgolj šest kandidatov. Preboj zmagovalca skozi odobritveni proces je bil presenečenje, saj je svèt marca zavrnil njegovo kandidaturo na parlamentarnih volitvah. 

Kremplji izraelskega okupatorja so segli tudi v Libanon. Septembra je bilo v eksplozijah pozivnikov in drugih telekomunikacijskih naprav, za čemer stoji Izrael, ubitih več oseb. Tarča napadov so bili pripadniki gibanja Hezbolah. Konec septembra je izraelska genocidna vojska v zračnem napadu na Bejrut ubila voditelja šiitskega gibanja Hezbolah Hasana Nasrala. Izraelske sile so tako začele redno bombardirati ves Libanona, ne le južni del, na katerega je bilo dotlej omejeno medsebojno obstreljevanje okupatorske tvorbe in Hezbolaha. Izraelska vojska je v začetku oktobra pričela tudi kopensko ofenzivo na jugu države in vdrla ter napadla v oporišče Začasnih sil Združenih narodov v Libanonu, znanih kot Unifil. V novembru sta Izrael in Hezbolah podpisala dogovor o 60-dnevni prekinitvi ognja. Ta med drugim določa, da se mora izraelska vojska umakniti iz Libanona, Hezbolah pa mora svoje enote umakniti severno od reke Litani.

Volitve so, kot smo omenili že v uvodu, zaznamovale letošnje leto. Za začetek se podajmo v Francijo, kjer je predsednik Emmanuel Macron razpustil parlament in razpisal predčasne volitve, potem ko je na Evropskih volitvah skrajno desna stranka Nacionalni zbor prehitela Macronovo renesančno zavezništvo. Na parlamentarnih volitvah je sicer zmagala levičarska koalicija strank Nova ljudska fronta, ki je osvojila 182 poslanskih stolčkov v 577-članskem parlamentu. Macronovemu renesančnemu zavezništvu je sicer s 168 sedeži uspelo prehiteti Nacionalni zbor, ki si je prislužil 143 poslanskih mest. Kljub porazu pa je nepokorni predsednik Macron zavrnil možnost imenovanja francoske vlade pod vodstvom zmagoslavne Nove ljudske fronte in Lucie Castets na funkcijo predsednice vlade. Po 11-tedenskem premisleku je Macron mandat predsednika vlade podelil Michelu Barnieru, članu Republikancev in glavnemu pogajalcu Evropske unije za brexit. V začetku decembra sta Nova ljudska fronta in Nacionalni zbor skupaj vložila predlog o nezaupnici vladi, potem ko je Barnier za sprejetje predloga proračuna brez potrditve parlamenta izkoristil člen ustave 49.3. Po izglasovni nezaupnici je Macron mandat podelil Françoisu Bayrouju, ki je teden pred novim letom otvoril že četrto francosko vlado od začetka leta.

Glasovanju o zaupnicah oziroma nezaupnicah se prav tako ne morejo izogniti v Nemčiji. Novembra je vodja nemških liberalcev Christian Dürr naznanil, da Svobodna demokratska stranka, znana kot FDP, zapušča vladno koalicijo in da bodo vsi njihovi ministri odstopili. Izhod iz vlade je bila posledica odločitve kanclerja Olafa Scholza, da odstavi finančnega ministra iz vrst liberalcev Christiana Lindnerja. Povod za to odločitev je bilo Lindnerjevo nasprotovanje predlogu Scholza o razglasitvi izrednih okoliščin zaradi vojne v Ukrajini, s katero bi vlada pri pripravi proračuna lahko zamrznila ustavno fiskalno pravilo. Scholz je nato glasovanje o nezaupnici napovedal za 15. januar, a so se v stranki odločili 16. december. Socialdemokrati pod vodstvom Scholza so se nato z opozicijsko Krščanskodemokratsko unijo, znano kot CDU, dogovorili, da bodo predčasne volitve 23. februarja. Glasovanja o nezaupnici Scholz ni preživel. Proti vladi je glasovalo 394 poslancev, 207 jih je vlado podprlo, 116 pa se jih je glasovanja vzdržalo. Ravno danes je predsednik države Frank-Walter Steinmeier razpustil parlament in razpisal volitve za 23. februar.

Nizozemska je julija, po skoraj devetih mesecih pogajanj, dobila novo vlado, ki jo vodi Dick Shoof. Koalicijo sestavljajo ksenofobna Stranka za svobodo, konservativna stranka Nova družbena pogodba, desnosredinska Ljudska stranka za svobodo in demokracijo ter populistično Gibanje kmetov in državljanov. Skupaj imajo 88 sedežev v 150-članskem parlamentu. Pred Schoofom je bil 14 let na položaju premierja Mark Rutte. Ta je zaradi nesoglasja v koaliciji in posledično njenega propada sklical predčasne volitve. Na volitvah je slavila skrajno desna Stranka za svobodo, ki jo vodi Geert Wilders. Čeprav je na volitvah slavil, pa se je Wilders moral položaju premierja odpovedati, saj ni imel zadostne podpore. Čeprav ni Wilders na položaju, pa se njegove ksenofobne sanje še vedno nemoteno uresničujejo. Septembra je namreč vlada Dicka Schoofa predstavila načrt o zaostritvi zakonodaje na področju azilne in migracijske politike, ki ga je obljubila v koalicijski pogodbi. Načrtovani ukrepi, s katerimi želijo močno omejiti prihod migrantov v državo, vključujejo poostren nadzor na mejah, omejevanje možnosti združevanja družin in pogostejše deportacije prosilcev za azil, pri čemer ne bo izključena niti uporaba prisilnih sredstev. 

Volitve so potekale tudi na Otoku. Na parlamentarnih volitvah v Združenem kraljestvu so julija slavili laburisti, ki so osvojili 412 sedežev v 650-članskem parlamentu. Premiersko mesto je prevzel vodja stranke Keir Starmer. S tem rezultatom si sicer niso zagotovili dvotretjinske večine, do katere jim je zmanjkalo 22 stolčkov. S tem je laburistična stranka prekinila 14-letno vladavino torijcev. Združeno kraljestvo so nato še isti mesec zajeli protesti zaradi dogodka v mestu Southport, kjer je 17-letnik z nožem napadel 11 oseb, med njimi večinoma otroke. Po družbenih omrežjih so se nato razširile govorice, da je bil morilec musliman in prosilec za azil, kar je sprožilo val islamofobnih protestov po vsej državi. 

Na ameriških predsedniških volitvah je zmagal Donald Trump, ki se po porazu leta 2020 vrača v Belo hišo. Trump si je zagotovil 312 elektorskih glasov, za zmago jih je potreboval 270. S tem je Trump premagal dosedanjo podpredsednico iz vrst demokratov Kamalo Harris, ki si je zagotovila 226 elektorskih glasov. Harris je v predsedniško tekmo vstopila, potem ko je julija Joe Biden odstopil od kandidature. Prihajajoči ameriški predsednik je sicer osvojil vseh sedem nihajočih zveznih držav, ki ne veljajo za tradicionalno demokratske ali republikanske. Republikanci so si večino sicer zagotovili tako v zgornjem kot spodnjem domu kongresa. 

Na julijskem glasovanju o imenovanju za nov mandat na čelu Evropske komisije je slavila nemška političarka iz vrst Evropske ljudske stranke Ursula von der Leyen. Na tajnem glasovanju jo je podprl 401 poslanec, novembra pa je potekalo glasovanje o potrditvi nove sestave komisije. Za njeno novo komisarsko ekipo je v 720-članskem parlamentu glasovalo 370 poslancev, 282 jih je glasovalo proti, 36 pa se jih je vzdržalo.

Ostajamo pri neokolonialnih institucijah. Oktobra je mesto generalnega sekretarja zveze Nato prevzel nekdanji nizozemski premier Mark Rutte. V začetku leta je sicer severnoatlantski pakt dobil novo članico. Turški parlament je januarja podprl pristopni protokol Švedske za vstop v zvezo, potem ko je država odobritev protokola več let pogojevala z izročitev simpatizerjev Delavske stranke Kurdistana, ki so pobegnili na Švedsko, Turčiji. Švedska vlada je popustila in sprejela zakonsko podlago, ki omogoča individualno pošiljanje beguncev v roke turških oblasti. Švedska je uradna članica zveze Nato postala marca, potem ko je pristopni protokol podprla tudi takrat edina nasprotujoča članica Madžarska. 

Ukrajinske sile so avgusta začele ofenzivo v Kursko oblast, od koder so morale ruske oblasti evakuirati več kot 13 tisoč ljudi. Kurska ofenziva je sicer najobsežnejši vdor ukrajinske vojske na rusko ozemlje od začetka vojne. Ruske oblasti so nato sprožile protiofenzivo, boji za ozemlje pa še vedno potekajo. Ukrajinski predsednik vlade Volodimir Zelenski se je septembra odločil za rekonstrukcijo vlade, pri čemer je iz nje odstopilo več ministrov. Redni mandat Zelenskega se je sicer iztekel maja, a predsednik ostaja na položaju zaradi razglasitve vojnih razmer. Kaj so najverjetneje nameni začetka ukrajinske ofenzive, pojasnjuje Ben Aris, urednik portala Bne Intellinews, osredotočenega na politiko Vzhodne Evrope.

Izjava

Volitvam res ni videti konca. Na parlamentarnih volitvah v Gruziji je s 54 odstotki glasov slavila vladajoča stranka Gruzijske sanje. Proevropske opozicijske stranke so na volitvah pridobile 38 odstotkov glasov. Po razglasitvi rezultatov so se v Tbilisiju začeli množični protesti. Protestniki so Gruzijske sanje obtožili ponarejanja glasov in vmešavanja v volitve ter zatrdili, da so rezultati volitev rezultat ruskega vmešavanja. Proteste sta podprli gruzijska opozicija in predsednica države Salome Zurabišvili, ki je izjavila, da je rezultat volitev posledica ruske posebne operacije. Zaradi protestov in obtožb o vmešavanju v volitve je gruzijska volilna komisija sporočila, da bodo v vsakem volilnem okrožju na petih naključno izbranih voliščih ponovili štetje glasov. Dan kasneje je gruzijsko državno sodišče sprožilo preiskavo v rezultate volitev, sredi novembra je volilna komisija potrdila prvotne rezultate. Ob prvem zasedanju novega parlamenta se je pred parlamentarnim poslopjem zbralo več tisoč protestnikov, ki so nasprotovali izidu volitev.

Za sabo puščamo volitve, a ostajamo pri protestih. Potem ko so v začetku leta zamrli protesti zaradi ponovne zmage Srbske napredne stranke predsednika Aleksandra Vučića na volitvah konec preteklega leta, se je v Srbiji oblikovalo novo protestniško gibanje. Domačini v občinah v dolini reke Jadar so namreč začeli protestirati zoper istoimenski projekt izkopavanja rudnin, zlasti litija in bora, ki ga vodi avstralsko-britansko podjetje Rio Tinto. Protesti, ki so se nato razširili po vsej državi, so se okrepili po julijski razsodbi ustavnega sodišča, da je srbska vlada z zaustavitvijo projekta Jadar leta 2021 presegla svoja pooblastila. Srbska vlada pod vodstvom Miloša Vučevića je nato z odredbo omogočila ponoven zagon projekta, predsednik Vučić pa je svojo naklonjenost projektu dodatno izkazal s podpisom nezavezujočega sporazuma o strateškem partnerstvu za področje trajnostnih surovin z Evropsko unijo. Kot razloži Ivan Stanojević, docent na beograjski Fakulteti za politične vede, je podpis memoranduma le poglobil prevladujoče mnenje v Srbiji, da zahodne sile Vučića držijo na oblasti zaradi izpolnjevanja lastnih ciljev.

Izjava

To pa ni edino protestniško gibanje, ki se je razplamtelo v Srbiji. Prvega novembra se je na železniški postaji v Novem Sadu zrušil betonski nadstrešek, zaradi česar je umrlo 15 ljudi. Zrušitvi so sledili množični protesti v Novem Sadu, na katerih so protestniki med drugim razbili okna mestne hiše in v poslopje metali bakle in petarde, zaradi česar je v stavbi zagorelo. Po zrušitvi je odstopil minister za gradbeništvo, promet in infrastrukturo Goran Vesić, ki je dejal, da odstópa iz moralnih razlogov, a da za nesrečo ni odgovoren. Srbski premier Vučević je zatrdil, da to ne bo edini odstop. Poleg Vesića sta v zvezi z nesrečo odstopila srbski minister za notranjo in zunanjo trgovino in nekdanji minister za gradbeništvo Tomislav Momirović ter direktorica podjetja Infrastrukture železnice Srbije Jelena Tanasković. Srbska policija je v povezavi z nesrečo pridržala več oseb, med drugim tudi Momirovića in Tanasković. 

Konec novembra so študentje Fakultete dramskih umetnosti v Beogradu organizirali 15 minut tišine za umrle v nesreči, v okviru tega so zaprli Ulico umetnosti. Med zborovanjem so protestnike napadli zamaskiranci, zaradi napada je študentka pristala na urgenci. Nekaj dni zatem so študentje izglasovali zasedbo fakultete, ki je začela val zasedb po Srbiji. Študentke in študenti so do konca decembra zasedli že več kot 80 fakultet v Beogradu, Novem Sadu, Nišu in Kragujevcu. Študentom so se pri zasedbah pridružili tudi dijaki, ki so zasedli več gimnazij, zaradi česar je srbska vlada sprejela sklep o predčasnem začetku počitnic. Nazadnje so študentje vodili vsesplošni protest v Beogradu, ki se ga je po podatkih Arhiva javnih zborovanj udeležilo več kot sto tisoč ljudi.

Kosovska centralna banka je v začetku leta izdala odlok, s katerim je evro z začetkom februarja uradno postal edina valuta, ki jo je mogoče uporabljati pri gotovinskih transakcijah in v plačnem sistemu republike. Čeprav so na Kosovu evro uporabljali od leta 2002, so doslej hkrati dovoljevali transakcije v srbskih dinarjih. Z odlokom je centralna banka posredno prepovedala uporabo srbskih dinarjev, ki jih uporabljajo predvsem kosovski Srbi. Kosovska policija je maja s pomočjo davčne uprave zaprla šest izpostav srbske državne banke Poštanska štedionica v občinah na severu Kosova, kjer prevladuje srbsko prebivalstvo. S tem je vlada želela omejiti vnos dinarjev v državo. Avgusta je nato kosovska policija zaprla vseh devet poslovalnic Pošte Srbije. Nazadnje je Osrednja volilna komisija v Kosovu glavni srbski stranki Srpska lista prepovedala udeležbo na volitvah, ki bodo potekale februarja prihodnje leto. 

Od protestov se selimo na področje migracij. Poslanci Evropskega parlamenta so aprila potrdili evropski pakt o migracijah in azilu, ki državam članicam omogoča, da v času povečanega števila prošenj za azil zaprosijo za premestitev prosilcev za azil v druge evropske države. V nasprotnem primeru so se evropski pogajalci odločili za preprosto računico vrednotenja ljudi. Če države ne bodo želele sprejeti prosilcev za azil, bodo morale za vsako zavrnjeno osebo plačati 20 tisoč evrov, z namenom financiranja represije na mejah. Poleg tega pakt uvaja pospešen 12-tedenski azilni postopek za prosilce, ki ogrožajo nacionalno varnost, ki predložijo zavajajoče informacije v svoji prošnji ali prihajajo iz držav z nizko stopnjo sprejetih prošenj za azil, kot so Indija, Maroko in Pakistan. Ti migranti ne bodo imeli dovoljenja za vstop v državo, ampak bodo zadržani v predvidenih mejnih poslopjih. 

Outsourcanje migrantov je, potem ko je svoj ruandski načrt opustilo Združeno kraljestvo, prevzela Italija. Albanski parlament je ratificiral migracijski dogovor z Italijo, ki sta ga italijanska predsednica vlade Giorgia Meloni in njen albanski kolega Edi Rama podpisala novembra lani. Glavna točka dogovora je vzpostavitev dveh migrantskih centrov v Albaniji, ki ju bo financirala in upravljala Italija. Enega so zgradili v pristanišču Shëngjin, drugega pa v kraju Gjadër, od pristanišča po cesti oddaljenem okrog 20 kilometrov. Italijanske oblasti so deportacije začele izvajati oktobra, a so bile vse skupine migrantov zaradi odločitev sodišča prepeljane nazaj v Italijo. Rimsko prizivno sodišče se je pri tem sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije, ki je razsodilo, da mora biti izvorna država kot varna pojmovana v celoti – torej mora zajemati njeno celotno ozemlje brez izjem. Več o odločitvi sodišča pojasni rimski odvetnik Nicola Canestrini.

Izjava

Italijanske oblasti so v prvih poskusih želele v Albanijo deportirati osebe iz Egipta in Bangladeša, ki nista v celoti varni državi. Vlada Giorgie Meloni skuša sprejeti ukrepe, s katerimi bi zaobšla odločitev sodišča, migrantski centri pa medtem na srečo samevajo. 

Konec septembra so v podporniki nekdanjega bolivijskega predsednika Eva Moralesa organizirali pohod na administrativno prestolnico La Paz, kjer so zahtevali, da vlada predsednika Luisa Arceja odstopi in da se Moralesu omogoči kandidatura na prihodnjih predsedniških volitvah leta 2025. Arce in Morales, sicer strankarska kolega, sta v sporu, kdo bo na volitvah kandidiral kot predstavnik stranke Gibanje za socializem. Protestno gibanje se je nadaljevalo še oktobra s cestnimi blokadami, situacija pa je v zadnjem času še eskalirala, Arce je bojda, tako ga obtožuje Morales, poskusil izvesti atentat na Moralesa, nato je vlada začela policijsko akcijo za deblokado cest v Cochabambski regiji, ki je dejansko Moralesova trdnjava. Policija in Moralesovi protestniki so se konkretno spopadli, policija s solzivcem, protestniki z dinamitom, na koncu je policija aretirala skoraj 60 ljudi, 21 pa jih je generalno državno tožilstvo obtožilo oboroženega upora in terorizma. V odziv na policijsko akcijo je oborožena skupina Moralesovih zaveznikov zasedla tri vojašnice v provinci Chapare, kjer ima Morales prav tako močno podporo. Po trditvah vlade so Moralesovi zavezniki zajeli okrog 200 talcev, kar vključuje vojake in civilno osebje vojašnice. Ta Moralesova »paravojska«, kot ji je rekel minister za obrambo Edmundo Novillo, je dve vojašnici hitro zapustila, v eni pa je ostala in zahteva, da policija izpusti aretirane protestnike, da tožilstvo opusti vse tožbe proti Moralesu in zahteva pravno priznanje evističnega kongresa v Cochabambi kot edinega legitimnega predstavništva stranke Gibanje za socializem. Morales zanika, da bi zajeli talce, čeprav obstajajo posnetki ujetih vojakov, je pa po napadu na vojašnice začel gladovno stavko in napovedal, da bo iz protesta lačen, dokler policija ne izpusti pridržanih protestnikov in vlada ne začne pogajanj s protestniki v vojašnici in pogajanj z njim. Dobre tri potem je bolivijska vlada Luisa Arceja odpovedala pogajanja z evističnim krilom stranke. Pogajanja je odpovedala po tem, ko so poslanci evističnega krila Gibanja za socializem pred sejo parlamenta, na kateri bi moral predsednik Arce predstaviti letno poročilo dela vlade, predsednika parlamenta in Arcejevega podpredsednika Davida Choquehuanco obmetavali s paradižniki in vodo. Poleg tega je dan pred odpovedjo pogajanj ustavno sodišče potrdilo ustavno omejitev predsedniških mandatov, pri čemer je odločilo, da sta dva mandata najvišje dovoljeno skupno število mandatov in ne najvišje dovoljeno število zaporednih mandatov. Odločitev nekdanjemu predsedniku Evu Moralesu onemogoča kandidiranje na predsedniških volitvah avgusta prihodnje leto.

Argentinski senat je junija letos potrdil obsežen paket reform, ki vključuje skoraj 250 ukrepov. Po mnenju predsednika in samooklicanega anarhokapitalista Javierja Mileia, ki je tudi v spodnji dom kongresa vložil paket protisocialnih, protisindikalnih in prokapitalskih ukrepov, reforme spodbujajo tuje investicije in zagotavljajo gospodarsko rast. Ukrepi libertarnega predsednika ne zmanjšujejo števila brezposelnih in zagotavljajo služb, ampak davčne olajšave za velike tuje investitorje, ki naj bi Argentini omogočili čudežen preboj, zagotovili gospodarsko rast in v državo prinesli prepotrebno tujo valuto. Čeprav so seznam državnih podjetij in ustanov, ki bi jih argentinska vlada privatizirala, doslej močno okrnili, jih Milei na rob stečaja spravlja z umikom državnega financiranja. Po temeljnem paketu šok terapije bi predsednik za eno leto v svoje roke rad dobil tudi zakonodajna pooblastila na široko definiranih področjih upravnih, gospodarskih, finančnih in energetskih zadev. Proti paketu je na ulicah Buenos Airesa protestiralo okrog sto tisoč ljudi, ki so jih v vladi obtožili poskusa državnega udara, za katerim naj bi stala osrednja opozicijska in peronistična stranka pod vodstvom Cristine Fernández de Kirchner, nekdanje predsednice države.

Marca je na Haitiju iz dveh največjih zaporov pobegnilo okoli štiri tisoč zapornikov, zaradi česar je haitijska vlada, tedaj pod vodstvom premierja Ariela Henryja, razglasila 72-urno izredno stanje. Pobeg iz zapora je bil vrhunec izgredov oboroženih tolp, ki jih vodi zavezništvo Revolucionarne sile družine G9 in zaveznikov in vodja zavezništva Jimmy Chérizier – Barbecue. Tolpe so napadle ključno vladno infrastrukturo, med drugim mednarodno letališče in pristanišče, ter prevzele nadzor nad večino prestolnice in zahtevale Henryjev odstop, na katerega je nato tudi pristal. Henry se je ta čas mudil v Keniji, kjer je s tamkajšnjimi oblastmi podpisal sporazum, v okviru katerega bo na Haiti prišlo okoli 2500 policistov in drugih pripadnikov represivnih organov iz več držav. Henry, ki je vodenje države prevzel po atentatu na nekdanjega predsednika države Jovenela Moïsa, je odstopil po inavguraciji devetčlanskega tranzicijskega predsedniškega sveta. Svet sestavljajo predstavniki zasebnega sektorja, civilne družbe in en verski voditelj, od devetih članov jih sedem lahko glasuje. Pet dni po uradnem začetku mandata sveta so se štirje člani povezali v koalicijo in za prvega predsednika izvolili Edgarda Leblanca Filsa, za premierja pa izbrali Fritza Bélizaira, nekdanjega ministra za mlade in šport. Zaradi nasprotovanja preostalih članov je svet imenovanje Bélizaira preklical, minimalno število glasov za potrditev odločitev pa so dvignili s štiri na pet. Konec maja so člani sveta za novega premierja potrdili Garryja Conilla. Haitijska agencija za boj proti korupciji je v začetku oktobra izdala poročilo, v katerem je tri člane tranzicijskega sveta, ki so se aprila povezali v koalicijo in za premierja imenovali Bélizaira, obtožila korupcije. Da bi tedanjemu direktorju Nacionalne kreditne banke Raoulu Pascalu Pierru-Louisu zagotovili položaj, je trojica namreč zahtevala podkupnino, vredno okoli 700 tisoč evrov. Novembra je tranzicijski svet odstavil premierja Connila in na njegovo mesto imenoval Alixa Didiera Fils-Aimeja. Takratni predsednik sveta Leslie Voltaire, mesto predsednika sveta se namreč izmenjuje med člani, in Conille sta bila v sporu zaradi imenovanja ministrov in premierjeve zahteve o odstavitvi treh članov sveta zaradi vpletenosti v korupcijsko afero. 

Do začetka oktobra je na to otoško karibsko državo prispelo okoli 410 vojakov in policistov. Poleg večine kenijskih je v državi nastanjenih tudi okoli 20 jamajških in dva vojaka iz Belizeja, kenijski predsednik William Ruto pa je konec septembra naznanil, da bo v naslednjih tednih na Haiti prispelo dodatnih 600 kenijskih policistov. Dvajset kenijskih policistov enote Varnostnega sveta Združenih narodov za boj proti tolpam na Haitiju je v zadnjih dveh mesecih zaradi zamud pri plačilu in slabih razmer za delo podalo odstopno izjavo. Policisti niso prejeli nobenega odgovora in še naprej služijo v večnacionalni varnostni operaciji pod vodstvom Kenije, ki jo jo varnostni svet podaljšal za eno leto. 

V Keniji so junija potekali najbolj množični protesti v zgodovini samostojne države. Povod za protest je bil novi finančni zakon, s katerim je vlada poskušala obdavčiti storitve in dobrine v uporabi slehernika. Potem ko je parlament zakon sprejel, je predsednik William Ruto zaradi množičnih protestov zakon vrnil v ponovno parlamentarno obravnavo. Kljub Rutovi zavrnitvi zakona so protestniki vdrli v parlament in za kratek čas zavzeli sejni dvorani zgornjega in spodnjega doma. Vlada je poskušala proteste zatreti in pri tem uporabila represijo policije, ki je ubila 22 civilistov, protestniki so v zameno zažgali del parlamenta. Kenijska vlada je z zakonom poskušala zmanjšati zadolženost države tako, da je dolg prenesla na prebivalce. Glavnino zunanjega dolga ima predvsem do kitajskih posojilodajalcev. Prav tako je vzhodnoafriška država v programu Mednarodnega denarnega sklada, ki v zameno za posojila prigovarja k dvigu davčnih prihodkov, torej k višjim davkom. Več pove Ramah Nyang, kenijski novinar kitajske globalne televizijske mreže, znane kot CGTN.

Izjava

Kljub množičnim protestom in ljudskemu nezadovoljstvu pa je Ruto 12. decembra zakon podpisal v veljavo.

Protesti v Keniji so podobno gibanje spodbudili tudi v Nigeriji. Nigerijce so na ulice pognale ekonomske reforme predsednika Bolaja Tinubuja, s katerimi je med drugim ukinil državne subvencije za gorivo in sprostil devizne omejitve za nigerijsko valuto nairo. Zaradi ukrepov je vrednost domače valute padla za 70 odstotkov, inflacija pa že presega 34 odstotkov. Posledice slabih reform, ki so državo potisnile v še večjo revščino, so najbolj vidne v izbruhu stampedov po državi. V začetku decembra je bilo v dveh stampedih ubitih 32 ljudi. Na prvem dogodku v jugovzhodni zvezni državi Anambra je do stampedov prišlo, potem ko so organizatorji začeli deliti donacije, ki so vključevale riž, rastlinsko olje in denar. 

V začetku avgusta je vladajoča vojaška hunta v Maliju, ki jo vodi Assimi Goïta, prekinila diplomatske stike z Ukrajino. Povod za protest je bila ukrajinska pomoč tuareškim upornikom, ki so s pomočjo ukrajinskih informacij v julijskih spopadih ob meji z Alžirijo premagali tako vojsko vladajoče hunte kot ruske plačance zasebnega, a državno financiranega ruskega vojaškega podjetja Wagner. Le nekaj dni pozneje so z Ukrajino diplomatske stike prekinile tudi vojaške oblasti v Nigru. Odnosi med Ukrajino in Zavezništvom sahelskih držav, ki ga poleg Malija sestavljata še Niger in Burkina Faso, so se dodatno zaostrili, potem ko je zavezništvo na Varnostni svet Združenih narodov naslovilo pismo, v katerem ga poziva, naj obsodi odkrito podporo ukrajinske vlade mednarodnemu terorizmu v državah Sahela. Konfederacija oziroma Zavezništvo držav Sahela, ki je znano tudi pod kratico AES, izvira iz vojaškega pakta, ki so ga voditelji hunt vseh treh držav podpisali septembra lani. S paktom so se države zavezale, da si bodo medsebojno pomagale, zlasti vojaško, v primeru grožnje oboroženega upora ali pa neke zunanje agresije. Povod za to je bil zadnji državni udar v Nigru, po katerem so države članice skupnosti zahodoafriških držav ECOWAS zagrozile z vojaškim posredovanjem, če se v Nigru ne obnovi civilna oblast. Spomnimo, julija 2023 se je v Nigru zgodil državni udar, s katerim je hunta strmoglavila predsednika Mohameda Bazouma, oblast pa je prevzel general Abdourahamane Tiani. ECOWAS ni želel, da bi še v eni državi v Sahelu vladala hunta, kot v Maliju od 2021 in tudi v Burkini Faso, grozil je tudi s sankcijami, čeprav je kasneje grožnje umaknil. Toda odnosi se niso zares izboljšali, januarja pa so vse tri države izstopile iz bloka. Sicer se vse tri države niso postavile le proti ECOWAS-u, ampak tudi proti uporniškim skupinam in zahodnim imperialistom – torej nekdanji kolonizatorki Franciji in Združenim državam Amerike. 

Vojaška vlada v Nigru je marca preklicala sporazum z Združenimi državami, po katerem so bili ameriški vojaki stacionirani na ozemlju te afriške države. Vojaška vlada v Nigru se je tako uspela otresti še enih neokolonialnih oblastnikov, potem ko je julija lani iz države nagnala francosko vojsko. 

Če ostanemo pri uporu sahelskih držav proti kolonizatorjem. V Čadu so tamkajšnje oblasti francoski vladi sporočile, da zahtevajo popoln umik vsega francoskega osebja iz vojaške baze v N’Djameni. Francijo je odločitev presenetila, saj so se v predhodnih pogajanjih dogovorili, da bo umik vojaških enot potekal postopoma do marca naslednjega leta. Do prvotnega spora med čadskimi in francoskimi oblastmi je prišlo, ko je v oktobrskem napadu milice Boko Haram na vojaško bazo v regiji Lake Chad umrlo 40 čadskih vojakov. Čad je Francijo obtožil, da ni delila informacij, ki jih je zbirala o napadu, ter da ob napadu ni pomagala čadskim vojakom. Tako se tudi Čad pridružuje sahelskim državam, ki so se odločile, da se znebijo svojih (neo)kolonizatorjev oziroma da z njimi prekinejo odnose.

V Bangladešu so potekali študentski protesti, ki so prerasli v vsesplošno ljudsko vstajo. Študentje so se na ulice pognali v znak nasprotovanja sistemu kvot, ki ga je ponovno uvedlo vrhovno sodišče. Sistem kvot polovico vladnih služb namenja za posebne skupine, tretjina vseh služb pa je predvidena za otroke vojnih veteranov, ki so se borili v vojni za neodvisnost od Pakistana leta 1971. Po mnenju študentov kvote favorizirajo podpornike zdaj že nekdanje predsednice vlade Šejk Hasine. Hasina je nad protestnike poslala policijo in paravojaško skupino Mejna straža Bangladeša, ki sta ubili več protestnikov. Od tod je študentsko gibanje preraslo v vsesplošen protest proti oblasti Šejk Hasine. Ta je nato odstopila, tik preden so protestniki vdrli v njeno rezidenco, pa je pobegnila v Indijo. Vodenje prehodne vlade je nato prevzel nekdanji nobelovec Muhamad Junus.

Letošnje leto so torej zaznamovale volitve, ki v mnogih državah niso prinesle korenitih sprememb, temveč zgolj nadaljevanje izvajanja pushbackov, financiranja neokolonialnih struktur, zalaganja okupatorske tvorbe Izrael z orožjem in zapiranje protestnikov, ki so nezadovoljni s početjem oblastnikov.