Desetletje indie dilem

Desetletje indie dilem

Oddaja
19. 12. 2019 - 14.30

Po vznemirljivih letih z začetka tisočletja, ko je indie scena v smislu cenjenosti in vplivnosti dosegla višek, je v minulem desetletju sledil občuten padec. Ta je bil že zgodaj po letu 2010 v določenih aspektih tako strm, da je na slovesu izgubila še glasba, ki je bila prej univerzalno cenjena, kar je brez dvoma povezano s padcem popularnosti in kredibilnosti nekaterih medijev, ki so veljali za tesnega sopotnika indie glasbe in kulture. Razlog, da so ti časopisi in blogi težje narekovali glasbene trende in hkrati tudi že posledica tega dejstva, je v bliskovitem brisanju meje med mainstreamom in indiejem, kar je pomenilo, da se je žanr oziroma koncept, zasnovan prav na nasprotovanju pop načinom produkcije, distribucije in promocije, zdel vse bolj odvečen in zastarel.

Še pred desetletjem so razmere na glasbenem zemljevidu brez dvoma kazale drugače. Samosvoji indie pop inovatorji tipa Animal Collective, Grizzly Bear in Dirty Projectors so postajali prepoznavni tudi onkraj tradicionalnih alter okvirjev in so v zvočnem smislu delovali kot znanilci trendov prihodnosti. Obenem so se v iskanju nove avtentičnosti vzpostavljali odmevni podžanri, kakršna sta bila chillwave in njemu kontrasten kitarski lo-fi indie, vsem tem trendom pa se je dalo slediti praktično realnočasovno. A če so torej te nove usmeritve žanru oziroma konceptu napovedovale svetlo prihodnost, se je hitro izkazalo, da globlje sledi pravzaprav ne bodo pustile in bodo izzvenele kot neke vrste slepi stranski odvodi.

Za vplivnejše se je hitro izkazalo koketiranje te scene z elektroniko, z r’n’b-jem in tudi čisto pop glasbo, kar so denimo poosebljali The xx, Grimes ali James Blake in se je tudi v obratni smeri lepo manifestiralo v zgodnjih delih The Weeknda in Franka Oceana, ki sta oba rada semplala indie bende. Prav v glasbeni razgledanosti in odprtosti nekaterih hip hop in r’n’b umetnikov se je v tem času že kazal kontrast s tradicionalistično, vase zagledano, navidez samozadostno indie sceno, ki je padla v obdobje stagnacije in se je zdela vse bolj nezmožna privzemanja novih trendov ali prilagajanja tektonskim premikom v glasbeni industriji.

Velik udarec za žanr je predstavljala že določena delokalizacija glasbe, torej dejstvo, da so z resnejšim vzponom interneta in družbenih omrežij klasični glasbeni centri, npr. Brooklyn, Manchester ali London, izgubili na veljavi in s svojo klubsko kulturo niso več v takšni meri narekovali trendov. Nasploh sta produkcija in distribucija glasbe z napredki tehnologije postajali vsaj malce bolj demokratičen proces, manj vezan na specifične oblikovalce okusov, kakršni so bili v indie rock glasbi tradicionalno močni, hkrati pa tudi manj vezan na skupinsko, bendovsko ustvarjanje, s kakršnim smo to glasbo običajno povezovali. V kitarsko glasbeno preteklost zazrti indie bendi in indie časopisi so - z redkimi izjemami - večinoma precej pozno prepoznali moč spletnih orodij za širjenje glasbe, kar je pomenilo, da so si pozornost prej priklicali sodobnejši umetniki. Vlogo v padcu žanra v zadnjem desetletju pa nenazadnje igra tudi dodaten padec albuma kot osrednjega formata dojemanja in distribuiranja glasbe, saj se je prav na indie sceni dlje kot skoraj kjerkoli drugje prelomnice definiralo predvsem z albumi.

Vse to preobračanje ustaljenih formatov je pomenilo, da je scena postajala vse bolj fluidna, prej sprejeti izraz indie rock pa se je vse bolj umikal ohlapnejšemu izrazu indie, ob čemer so si umetniki zdaj lahko privoščili, da ga na svoje delo aplicirajo po potrebi. Vprašanje umetniške kredibilnosti in torej neodvisnega upiranja komercializaciji je v spremenjenih pogojih in spremenjenih razmerjih kvalitete in inovativnosti na glasbenem zemljevidu postalo skorajda odveč.

Nujno je sicer omeniti, da so se nekateri kakovostni indie umetniki tudi v tem desetletju vendarle uspeli prebiti in da so nekateri starejši znali ohraniti relevantnost, pri čemer so eni dosegli celo status velikih, če malce pretiravamo, stadionskih rock bendov, torej tistega, kar sicer že leta vztrajno izginja. Kljub temu je vse bolj problematično postajalo pomanjkanje dotoka novih vznemirljivih, ambicioznih bendov, kar je do neke mere težava, s katero se bo kitarski žanr soočal tudi v prihodnje, je pa v drugi polovici desetletja vendarle prišlo do določenega obrata. Ta je po eni strani vezan že na dejstvo, da je indie scena sčasoma vendarle spremenila svoj snobovski odnos do sodobnejših glasb in je nekatere sveže produkcijske, songwriterske in promocijske principe vključila v svoj vokabular, hkrati pa se je tudi v splošnem, ideološkem smislu liberalizirala in svojo pozornost pogosteje usmerila stran od ustvarjanja belih moških srednjega razreda.

V zadnjih petih letih so gonilno silo žanra in širše scene brez dvoma predstavljale predvsem ženske umetnice, s katerimi je indie spet našel nekaj svoje nepredvidljivosti in upora ter spet postal nekoliko bolj relevanten, predvsem ker je prehitel marsikak drug žanr, ki tovrstnega prostora ženskim in manjšinskim glasovom še ne zna ponuditi. Če naštejemo le nekaj najbolj odmevnih umetnic, ki so v zadnjih letih revitalizirale indie glasbo, moramo omeniti Courtney Barnett, Mitski, Snail Mail, Angel Olsen, Savages, Big Thief, Wolf Alice in Charly Bliss, seznam pa bi lahko bil tudi še veliko daljši. Kar pri vsej tej glasbi pride do izraza kot glavna prednost indie rocka, pa je sicer morda predvsem vloga, ki jo v takšni glasbi igrajo besedila in tudi sam songwriting, torej dve plati glasbe, ki sta v drugih žanrih zadnja leta v veliki meri zapostavljeni. Če gre torej po eni strani za modernizacijo žanra in vključevanje odkritij iz drugih predelov glasbenega zemljevida, vsaj v enaki meri velja, da se mora indie nasloniti predvsem na tisto, kar ga od nekdaj dela posebnega in zaradi česar nekateri z njim vztrajamo tudi v letu 2019.

Če pogled za trenutek usmerimo še na slovensko glasbeno okolje, je jasno, da težko govorimo o istih trendih kot v tujini oziroma da ti k nam prihajajo kvečjemu z znatno zamudo. Na tujem dolgo časa vseprisotni kitarski indie bendi so bili pri nas dolgo praktično odsotni, kar se je v začetku desetletja malce kompenziralo s poskusi Barely Modern, v zadnjih letih pa predvsem s Koala Voice, ki so s svojim elastičnim, disko pristopom indie glasbo približali množicam, pri čemer v tem kontekstu postavljajo tudi nove lokalne standarde resnega glasbenega marketinga. Dlje od klasičnega indieja, pa vendar ne popolnoma ločeni od njega, so izjemno glasbo v tem času ustvarjali in jo še ustvarjajo postpankovski družbenokritičneži Nina Bulatovix, dubovski rockerji Moveknowledgement ali pa minimalistični alt-rock duo All Strings Detached. V zadnjih letih sicer morda na tej sceni izstopajo predvsem bendi nove, post-indie generacije, ki v svojih podžanrskih linijah načeloma delujejo kot relativna posebnost oziroma novost, skupaj pa predstavljajo zvočno in idejno podstat ljubljanske in slovenske indie pop sodobnosti: naj na tem mestu omenimo le shoegazerje Haiku Garden, psihedelike persons from porlock in sint-pop-chillwaverje Futurski.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness