V iztekajočem se letu je na dolgo in široko protestirala mlajša in starejša svetovna mladina. Mobilizirala jo je ena in edina, zdaj že slovita najstnica in dekle, ženska, oseba leta Greta Thunberg, ki je proti neukrepanju ob podnebnih spremembah začela protestirati že avgusta lani tako, da je ob petkih špricala pouk. Šolarji širom planeta A so z veseljem pograbili priložnost in ji pomagali pri neobiskovanju pouka. A vendar se je morala Greta odpraviti tudi na samostojne avanture. Avgusta se je brezogljično odpravila preko Atlantskega oceana, da bi govorila pred Svetom Združenih narodov. In govorila je. Združeni narodi so ploskali. 

Oster jezik mlade Švedinje, kot vse kaže, pri visokih predstavnikih držav ni zalegel. Tako v Sloveniji kot drugod so voditelji in parlamenti podprli proteste, ki so bili usmerjeni proti njim samim, to so pa še podkrepili s takšnimi in drugačnimi resolucijami in načrti. Vlada Nemčije, najmočnejše evropske gospodarske velesile, je tako v začetku oktobra potrdila podnebne ukrepe koalicije, s katerimi naj bi do leta 2050 dosegli ogljično nevtralnost. A za mlade revolucionarje to ni dovolj! V mobilizatorske procese se je vključila nekoliko ostrejša organizacija pod imenom Extinction Rebellion. Ta je še isti mesec v večjih mestih po vsem planetu A, najglasneje seveda v Evropski uniji, organizirala večtedenske demonstracije. Takrat mladi niso le špricali šole, temveč tudi paradirali po ulicah, razbili kakšno izložbo, zapeli kakšno pesem. Policija pa jih je s pendreki in aretacijami poskušala prepričati v obstoj planeta B. 

Z nekaj manj trušča je svoj odziv na klimatsko krizo predstavila Slovenija. Septembra predstavljeni Nacionalni energetski in podnebni načrt obljublja, da bo Slovenija do leta 2030 svoje izpuste toplogrednih plinov zmanjšala za 15 odstotkov, 27 odstotkov energije pa bo prišlo iz obnovljivih virov. To bo težko doseči brez pospešenega zapiranja šestega bloka termoelektrarne Šoštanj. Dokument ne odgovarja na ključno vprašanje slovenske energetike, to je gradnja drugega bloka krške nuklearke. Zanj se je sicer javno zavzel premier Marjan Šarec, ki pa koalicijskih partnerjev ni prepričal, naj mu v tem sledijo. 

Svoje zaveze v boju proti podnebnim spremembam so v obliki nezavezujočih deklaracij pompozno razglasili tudi Evropska komisija, Evropski svet in Evropski parlament. 

Parlament je sprejel resolucijo o razglasitvi izrednih podnebnih in okoljskih razmer v Evropi in po svetu. Popolnoma simbolično dejanje evroparlamentarcev je bilo večinsko podprto pred podnebnim vrhom v Madridu, ki je prav tako pričakovano prinesel razočaranje, če citiramo slovenskega okoljskega ministra Simona Zajca. 

Razglasitvi parlamenta je sledila predstavitev Zelenega dogovora Evropske komisije, ki ga je nova predsednica Ursula von der Leyen označila za evropski ekvivalent pristanka na Luni. Natančneje gre za evropski ekvivalent razglasitve želje Johna F. Kennedyja, da želijo ZDA na Luno. Lahko se torej zgodi, ni pa nujno. Leyen sicer trdi, da bo do marca prihodnje leto Komisija sprejela prvi evropski podnebni zakon, v katerega bo pozneje, seveda šele po temeljiti oceni stanja, vključila konkretne podnebne cilje. Torej ne danes, ne jutri, mogoče pojutrišnjem, verjetno pa tudi potem ne.

Da ne bi voditelji držav zbujali vtisa, da so neprijazni do okolja, so tudi sami sprejeli še eno nezavezujočo zavezo, in sicer dogovor o podnebni nevtralnosti do leta 2050. Z izjemo Poljske, ki se ne namerava tako zlahka odreči premogu.

V minulem letu je prišlo do sprememb na tako rekoč vseh ključnih vodilnih mestih v evropskih institucijah. Majske evroparlamentarne volitve so sledile vzorcu nacionalnih volitev; največjima največjima uveljavljenima strankama se je podpora občutno zmanjšala, največ pa so je dobili Zeleni in liberalci, ki so si pred volitvami nadeli ime Prenovimo Evropo. Kot rečeno, je nova predsednica Evropske komisije Nemka Ursula von der Leyen, ki je na tem mestu nadomestila Luksemburžana Jeana-Clauda Junckerja. Tudi ostala nova imenovanja so sledila navedenemu vzorcu, tako da si je “stara” Evropa med seboj razdelila vse pomembne stolčke. Predsednik Evropskega parlamenta je tako Italijan David Sassoli, Evropskemu svetu predseduje Belgijec Charles Michel, predsednica Evropske centralne banke je Francozinja Christine Lagarde, mesto visokega zunanjega predstavnika EU pa je pripadlo Špancu Josepu Borrellu. Slovenskemu kandidatu za komisarja Janezu Lenarčiču je pripadlo področje kriznega upravljanja. Kako pomembno je članstvo v največji evropski stranki EPP, je dokazala hrvaška komisarka Dubravka Šuica, ki je bila imenovana na mesto podpredsednice Komisije.

Hrvaška bo novo desetletje pričela z drugim krogom predsedniških volitev, kjer se bosta petega januarja spopadla dosedanja predsednica Kolinda Grabar-Kitarović in kandidat nominalno levih socialdemokratov Zoran Milanović. Edina zapuščina te predsedniške kampanje bo premik politične šahovnice na desno. Tiste, ki igrajo šah s prvim belim poljem, je v politično areno vrnil pevec in nekdanji član HDZ-ja Miroslav Škoro, ki mu je do uvrstitve v drugi krog sicer zmanjkalo nekaj odstotkov.



Kdor koli bo naslednje leto sedel na Pantovčáku, , bo sicer imel  vsak dan manj ljudi v državi, ki se, tako kot cela regija, spopada z izseljevanjem, bo pa zato poveljnik močnejših oboroženih sil. Hrvaška, ki noče ostati dolžna Srbiji, tudi sama krepko zvišuje delež BDP-ja, namenjenega vojski. Po blamaži ob neuspelem nakupu ameriških lovcev od Izraela je vlada decembra sprejela nov obrambni proračun, ki naj bi leta 2024 dosegel želena dva odstotka BDP-ja.

Morebitno pridruževanje omenjenemu vojaškemu zavezništvu je tudi letos vneslo nove razdore v že tako razcepljeno politično karto, kot jo determinira Daytonski mirovni sporazum iz leta 1995. Sprte strani pa so se decembra vendarle dogovorile o sestavi vlade štirinajst mesecev po volitvah. Svet ministrov pod vodstvom Zorana Tegeltije bodo sestavljali člani treh glavnih nacionalističnih strank: SNSD, SDA in HDZ BiH.

Nobena država na tako imenovanem Zahodnem Balkanu pa ni napravila večje žrtve za pridružitev NATU in Evropski uniji kot Makedonija. Ta je letos dočakala ratifikacijo Prespanskega sporazuma, s katerim se je v skladu s kompromisno rešitvijo z Grčijo preimenovala v Severno Makedonijo. Novo ime je vladi premierja Zorana Zaeva na široko odprlo vrata k izpolnjevanju tako rekoč edinega zunanjepolitičnega cilja njegove vlade. Devetega februarja so podpisali pristopni sporazum za včlanitev v NATO, pri do nedavnega samoumnevnem odpiranju pristopnih pogajanj z EU pa jih je nepričakovano zaustavila Francija. Enaka usoda je doletela tudi sosednjo Albanijo. Poteza francoske vlade je krepko zamajala temelje vlade, ki je v Makedoniji prišla na oblast kot drugouvrščena na volitvah leta 2016. Zdaj že nekdanji predsednik zmagovalke takratnih volitev, stranke VMRO DPMNE, Nikola Gruevski, je februarja našel azil na Madžarskem. 

Francoska rdeča luč, ki naj bi sicer uživala tudi podporo nekaterih drugih članic EU, pa bo le stežka poglobila politično krizo v Albaniji. Meseci bojkota dela parlamenta s strani opozicije niso prinesli želenih rezultatov. Bojkot lokalnih volitev takisto. Tam je vladajoča stranka osvojila županske stolčke v šestdesetih od enainšestdesetih občin. Samo-v-imenu Socialistična stranka pod vodstvom Edija Rame je po rušilnem potresu 26. novembra dobila še bolj proste roke. A kaj, ko opozicijo vodi konservativna Demokratska stranka, ki se je že štirikrat preizkusila v vodenju države, v enem od teh mandatov pa je privedla tudi do zloma gospodarstva in državljanske vojne leta 1997.

Nemočna opozicija je tudi tista, ki zagotavlja, da kaj kmalu ne bo prišlo do volilnih preobratov v sosednji Črni gori ali v Srbiji. V obeh predstavlja oblast ena oseba: Milo Đukanović v primeru Črne gore in Aleksandar Vučić v Srbiji. Predsednika nekdaj združenih republik se ne zmenita preveč za proteste, brezzobe liberalne opozicije pa ponavadi preglasijo nacionalistični glasovi, ki služijo le kot gorivo za provladno medijsko mašinerijo. Zaenkrat se zdi, kot da sta vladi zmožni prestati vse afere, ne glede na resnost obtožb. Plagiati doktoratov, fiktivne diplome, sumljiva in netransparentna prodaja orožja, ki je končalo v rokah Islamske države - vladajoča klika v Beogradu se zdi imuna na vse.

Predčasne volitve pa so vendarle prinesle nekaj sprememb v Kosovu, kjer je je presenetljivo zmago slavilo gibanje Samoopredelitev, ki pa bo za sestavo koalicije moralo vendarle odstopiti od nekaterih prvotnih idej antiimperialističnega, a hkrati protiintervencijskega in v osnovi nacionalističnega gibanja. Če posebno sodišče za zločine Osvobodilne vojske Kosova začne deliti pravico, čaka prištinsko politično elito še kar nekaj pretresov. Ključno vprašanje priznanja in včlanitve v mednarodne institucije ostaja odprto. V minulem letu je trud srbskega zunanjega ministra Ivice Dačića obrodil sadove, tako da naj bi pet držav umaknilo svoje priznanje Kosova, in sicer Palau, Togo, Srednjeafriška republika, Gana in Nauru.

V letu 2019 je prišlo do sprememb na čelu treh največjih afriških držav, vsaj kar se tiče površine. 

24. januar: po osemnajstih letih je mesto predsednika Demokratične republike Kongo zapustil Joseph Kabila, ki je na tem mestu nadomestil očeta Laurenta-Désiréja. 

2. april: po dvajsetih letih je mesto predsednika Alžirije zapustil Abdelaziz Buteflika.

11. april: po tridesetih letih je mesto predsednika Sudana zapustil Omar al-Bašir.

Kabilo je na čelu DR Kongo nadomestil Félix Tshisekedi, ki je bil primoran zapriseči v neprebojnem jopiču. Njegova zmaga je posebej jalova, ko pogledamo na sestavo parlamenta, kjer je koalicija strank, ki so tesno povezane z zdaj bivšim predsednikom, osvojila prepričljivo večino. 

Sile kontinuitete skrbijo za svoj obstoj tudi v prej omenjenima Sudanu in Alžiriji, kjer so masovni protesti razočaranih državljanov pripeljali do odstopa dolgoletnih predsednikov, a pri tem ni šlo brez pomoči vojske. Ta je v obeh primerih še pravočasno stopila na stran revolucije in tako zavarovala ključne vzvode vpliva na oblast.

V četrti največji afriški državi se medtem še naprej nadaljuje državljanska vojna. Rivalski libijski vladi iz Tripolija in Tobruka se že peto leto bojujeta za prevlado nad ozemljem, ki je nemirno vse od revolucije in Natove vojaške intervencije, ki je z oblasti odnesla Moamerja Gadafija. Z nafto bogata dežela je še kako zanimiva tudi tujim silam, ki se vse bolj odkrito vmešavajo v konflikt za tamkajšnja zemeljska in morska naravna bogastva. Libijska kriza tako vse bolj vpliva tudi na okoliške države. V Sahelu se desetletje nestabilnosti odraža v vse bolj aktivnih islamističnih skupinah, vse bolj pa se segreva ozračje nad vzhodnim Sredozemljem, kjer boj med Turčijo na eni in Izraelom, Egiptom, Grčijo ter Ciprom na drugi strani vse bolj dobiva obrise novega regionalnega konflikta.

Turčija vse bolj kaže zobe tudi na svojih mejah. Osem let po začetku konflikta v Siriji, ki so ga v Ankari pričakali z nasmehom in prepričanjem, da je samo vprašanje časa, kdaj bo padla vlada Baširja al-Asada, so Turki tako rekoč obupali nad zmago upornikov, ki so jih dolgo zalagali z orožjem. Turški nacionalni interes v sirski državljanski vojni je bil tako letos dokončno  zapisan v enem samem cilju: premagati Kurde. Turška vojska je tako devetega oktobra, po umiku ameriških sil s severa Sirije, sprožila še eno v nizu vojaških operacij z namenom pregona kurdskih oboroženih sil in civilistov z območij, ki mejijo na Turčijo. 

Kljub predvidljivosti in odkritosti Turkov o njihovih namenih je ameriški predsednik Donald Trump obsodil agresijo, edino kar je zavaroval pred Turki, pa so bila naftna polja, kjer še vztraja ameriška vojska. Sporazum za zaustavitev ofenzive in vzpostavitev želene “varne cone” sta sklenila predsedniška kolega Recep Tayyip Erdogan in Vladimir Putin. Drugod v Siriji je leto minilo v znamenju ruskega letalstva, ki igra ključno vlogo pri osvojitvi še zadnjih ozemelj, ki jih imajo v rokah uporniki. Ti so večinoma skoncentrirani le še v provinci Idlib. 



Primat nad svojim delom kolača vojne Sirije si je letos zagotovil Izrael, ki sicer že od leta 1967 okupira Golansko planoto in tamkajšnje vodne vire. Letos je svoj pečat z nezakonito okupacijo pustila ameriška vlada. To je bilo predvolilno darilo Donalda Trumpa izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju, ki na volitvah ni uspel doseči prepričljive zmage. Vladajoči Likud je sicer dobil največ sedežev v knesetu, a na račun še bolj skrajno desnih strank, medtem ko se je opozicija zbrala v Modro-belem zavezništvu, ki ga vodi nekdanji načelnik generalštaba Beni Ganc. Obe največji stranki sta ostali nezmožni sestaviti vlado tudi po drugih volitvah, ki so potekale septembra. Netanjahuja, ki je letos postal izraelski premier z najdaljšim stažem, že tri leta  otepa preiskav zaradi podkupovanja in nepravilnosti pri nakupu nemških podmornic, novembra pa je bila končno vložena tudi uradna obtožnica. Ganc prav to obtožnico navaja kot razlog, zakaj sodelovanje z Likudom v veliki koaliciji ne pride v poštev. Ko pride do vprašanja vojaških intervencij v Palestini, sta opozicija in vlada še kako poenoteni. Kot vse kaže, se bodo Izraelci tako čez tri mesece ponovno odpravili na volitve.  

Protestniški duh preteklega leta je svoj pečat pustil tudi na Bližnjem vzhodu. Julija so se širom Libanona začeli vrstiti eni izmed največjih in najvztrajnejših protestov tam živečih Palestincev. Velik del teh  živi v Libanonu že tri generacije, saj se tam naseljujejo že od začetka izraelske ekspanzije, ne glede na to pa jih libanonske oblasti še vedno tretirajo kot begunce. Poletni protesti, v katerih si je približno 500 tisočglava palestinska skupnost prizadevala za pridobitev pravic državljanov, pa so kaj kmalu padli v senco splošnih protivladnih protestov.

Sredi meseca oktobra je naznanitev novih varčevalnih ukrepov, s katerimi je oblast želela nekoliko hitreje zajeziti državni dolg, ki se nagiba k okrog 150 odstotkom državnega bruto domačega proizvoda, sprožila oster odgovor javnosti. Protestov te razsežnosti v državi ni bilo že od leta 2005. Za razliko od tistih, ki jih je sprožil atentat na takratnega premierja Rafika Haririja in ki so aktivirali le tako imenovani “prozahodni” oziroma tisti del populacije, ki se je zavzemal za omejitev sirskega vpliva v državi, so letošnji protesti v določeni meri presegli ustaljene versko-politične delitve. Protesti trenutno potekajo že več kot dva meseca in so med drugim privedli tudi do odstopa premierja Saada Haririja, a o realizaciji zahtev protestnikov se še vedno postavlja velik vprašaj. Prizadevanja za celostno zamenjavo politične garniture in vzpostavitev politike glede na slabe življenjske razmere in visoko raven korupcije ostajajo razumljiv, a vendar težko dosegljiv cilj.

Drastično bolj intenzivni protesti pa se že tretji mesec zapored vrstijo v Iraku. Okostnjaki ameriške invazije na Irak leta 2003 in posledične destabilizacije države so še toliko bolj vidno padli iz omare ob začetku protestov to jesen. Protesti so v zadnjih treh mesecih terjali več sto žrtev, zaradi česar lahko to razumemo kot najhujši konflikt vse od konca večjih spopadov z Islamsko državo v Iraku leta 2014. Protestniško silo v glavnini predstavlja mlajša populacija, pri čemer lahko dodamo, da osebe, mlajše od 24 let, tvorijo več kot polovico iraške populacije. Osnovne zahteve protestnikov so vezane na nasprotovanje visoki ravni korupcije in neučinkovitemu ter nesuverenemu delovanju državne politike. Krvavi protesti so doslej dosegli odstavitev  premierja Adela Abdela Mahdija, v tem tednu pa je parlament sprejel nov zakon, po katerem volivci ne bodo več omejeni zgolj na kandidate s strankarskih list, temveč bodo lahko izbirali tudi med posameznimi, neodvisnimi kandidati. Poleg tega pa zakon vzpostavlja še dodatne volilne enote.

Oblast v Iraku je s padcem Sadama Huseina po dolgem zgodovinskem predahu znova prevzela večinska šiitska populacija, izpostavljen prehod pa je ustvaril novo politično elito in zaostril medverska nasprotovanja v državi. Ob razlagi povodov za proteste se spomnimo izjave Primoža Šterbenca iz prejšnjega meseca:

S tem se je podrla tudi obramba Hillary Clinton, ki še danes trdi, da bi bila brez vmešavanja Rusov predsednica ona. 



Trumpova liberalna opozicija je pričakovala, da bodo oboroženi s  poročilom lahko začeli s postopkom odstavitve. To se, kljub temu da so zgodbe o ruskem vmešavanju zapolnile dobršen del ameriškega notranjepolitičnega medijskega poročanja, ni zgodilo. In to kljub številnim zanesljivim neimenovanim virom, ki so bili seznanjeni z zadevami in so  novinarjem povedali, kar so ti želeli slišati. Trump je ruski agent, Trump je Putinova lutka in tako naprej.

Nova priložnost za impeachment, ki so jo demokrati tako dolgo iskali, pa se je povsem nepričakovano pojavila jeseni.  Trump naj bi pritiskal na Ukrajino, naj začne s preiskavo v zvezi z imenovanjem Hunterja Bidna, sina njegovega potencialnega nasprotnika na naslednjih volitvah Joeja Bidna, v nadzorni svet enega največjih ukrajinskih naftnih podjetij. V pogovoru z novim ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim je Trump prosil, naj Ukrajina začne preiskavo, toda ali je res zahteval to v zameno za odobritev vojaške pomoči, ni povsem jasno. Prepis telefonskega pogovora, ki ga je očitno poslušalo pol Bele hiše, tega ne dokazuje. Kljub temu pa je demokratom, ki so po lanskih volitvah prevzeli večino v predstavniškem domu, uspelo začeti postopek odstavitve. Predstavniški dom je proti Trumpu izglasoval ustavno obtožbo. Obtožbe ameriški senat še ni začel obravnavati, a jo bo, kot vse kaže, po hitrem postopku zavrnil. 



Ena redkih tem, ki je za nekaj časa odvzela pozornost takšnim in drugačnim poskusom liberalne Amerike, da bi se znebila Trumpa, je bilo zaprtje vlade, ki se je začelo že v zadnjih dneh prejšnjega leta in je trajalo dober mesec. Sprožila ga je zavrnitev proračuna zaradi spora med Kongresom in Belo hišo o tem, ali naj bodo v proračunu odobrena sredstva za zid na meji z Mehiko. Proračun je bil na koncu sprejet brez denarja za zid, Trump pa je mesec kasneje uporabil ukrep razglasitve izrednih razmer, da je denar dobil iz obrambnega proračuna. Poleg gradnje zidu se nadaljuje tudi kruto ravnanje z otroki ilegalnih imigrantov, ki jih je obmejna policija ob aretaciji odvzela njihovim staršem. S prakso odvzemanja ortok so ameriške oblasti uradno končale sredi leta, a se tovrstna politika kljub temu nadaljuje. Od uradnega konca politike ločevanja otrok od staršev je ameriška obmejna straža staršem odvzela več kot tisoč otrok, ki so jih nastanili v namerno neprijetnih pogojih. Ta zgodba se je večinoma izgubila v poplavi poročanj o ustavni obtožbi Trumpa.

Še ena izmed spregledanih zgodb tega leta se je zgodila nedavno. V začetku decembra je namreč Svetovna trgovinska organizacija, krajše WTO, ostala brez zob, natančneje brez arbitrov v pritožbenem organu, ki je najvišji sodni organ organizacije. Ta z izdajanjem sankcij zagotavlja uveljavljanje pravil WTO, izmed katerih sta najpomembnejša prosta trgovina brez carin in omejevanje posegov države v gospodarstvo. Razlog za to nazadovanje globalizacije kapitala je Donald Trump, ki je blokiral imenovanje novih arbitrov. Ko so ta mesec mandati potekli vsem abitrom razen enemu, je pritožbeni organ postal nesklepčen. Tako je vsaka pritožba zaradi kršenja pravil organizacije nulificirana, če se obtožena stran pritoži, WTO pa nima več orodja za uveljavljanje pravil.

Razpadanje svetovnega sistema proste trgovine, ki je bil zakoličen v času velikega zmagoslavja neoliberalizma v začetku devetdesetih, se je nadaljevalo tudi zaradi spora med največjima svetovnima gospodarskima silama, Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Ameriška stran je letos vedno znova napovedovala, da je sklenitev čudovitega in pomembnega dogovora tik pred vrati. Majhno pomiritev trgovinske vojne smo dočakali v zadnjem mesecu leta, ko sta velesili sklenili menda prvo fazo trgovskega dogovora, ki znižuje približno tretjino že uvedenih ameriških carin in ustavlja uvajanje novih. 

To pa ne spremeni dejstva, da sta obe državi zapleteni v vse srditejši spopad za prevlado v svetovnem gospodarstvu. Boj je bil najostrejši v primeru kitajskega komunikacijskega velikana Huawei, ki so mu ZDA poskušale omejiti dostop do tehnologije ameriških podjetij. Kot je maja predvideval Matjaž Ropret, urednik tehnološkega portala Tehnozvezdje, to Huaweija ni ustavilo. 



Nič ni več vseeno, kje stoji tovarna in iz katere države prihaja lastnik, predvsem če je ta država Kitajska. Tega se vse bolj zaveda tudi Evropa, ki je začela več govoriti o podpiranju lastne industrije, na primer rastoče industrije baterij. 

Trgovinske vezi so postale bojno polje tudi med Japonsko in Južno Korejo. Slednja je nekaj japonskim podjetjem naložila izplačilo odškodnine zaradi uporabe suženjske delovne sile v času japonske okupacije med drugo svetovno vojno. Japonska se je na to odzvala z omejitvijo izvoza določenih kemikalij, od katerih so nekateri sektorji južnokorejskega gospodarstva življenjsko odvisni, izdelujejo pa jih le japonska podjetja. 



Razgreta nacionalistična retorika se je proti koncu leta nekoliko umirila in nobena od držav ni izpolnila groženj s še hujšimi ukrepi, a spor ostaja nerazrešen. 

V znaku naraščajočega nacionalizma so v letošnjem letu potekale odločitve indijskega premierja Narendre Modija in njegove stranke BJP. Avgusta je Modi razglasil razveljavitev 370. člena indijske ustave, s čimer je vlada zvezni državi Džámu in Kašmír odvzela notranjo avtonomijo in lastno ustavo. Modijeva vlada odločitev argumentira kot boj “proti separatizmu” in “za integracijo” te - večinsko muslimanske - regije, katere del sicer obvladuje tudi Pakistan. Nad protestnike v Kašmirju je vlada poslala vojsko in blokirala delovanje interneta in telefonije. Modijeva vlada je protimuslimanski boj še stopnjevala s sprejemom amandmaja k zakonu o državljanstvu, ki je omogočil poenostavitev pridobitve državljanstva za begunce šestih religij, med katerimi ni islama. Po logiki Modijeve vlade so države, iz katerih ti begunci izhajajo, tako ali tako muslimanske - naj za državljanstvo zaprosijo tam. Nissim Mannathukkaren s kanadske univerze Dalhousie je za južno hemisfero takole opisal taktiko Modijeve stranke BJP. 



Tudi sprejetju amandmaja k zakonu o državljanstvu so sledili protesti in spet je imela delo na ulicah vojska. Najhuje je bilo na severovzhodu, v pokrajini Asam, kjer veliko prebivalcev ni dobro sprejelo dejstva, da bodo sploh kateri koli begunci pridobili nove pravice.

Zelo protestno aktivni so bili letošnje leto prebivalci Hongkonga, ki doživljajo svojevrstno nostalgijo za obdobjem pred letom 1997, ko je ta posebna administrativna regija izpod britanske prešla pod kitajsko nadvlado, a ohranila posebno avtonomijo. Slednja naj bi bila ogrožena, ko so hongkonške oblasti poskusile sprejeti tako imenovani zakon o izročanju, ki bi omogočil, da hongkonške oblasti obtožene določenih zločinov izročijo celinski Kitajski ali Tajvanu. Po masovnih in nemalokrat nasilnih protestih so oblasti sčasoma popolnoma zavrgle osnutek zakona, a kljub uspehu to ni ustavilo protestnikov. Zakon o izročanju se je izkazal predvsem kot povod za izražanje vsesplošnega nezadovoljstva zaradi - po mnenju protestnikov - naraščajočega vpliva celinske Kitajske. Kljub pogostemu nasilju tudi s strani protestnikov in precej sproščeni uporabi prozahodne in tudi pro-trumpovske simbolike, protestniki v Hongkongu uživajo veliko podporo - zadnjo zmago so dosegli novembra na volitvah v mestni svet, ko so gladko zmagali protikitajski kandidati.

Program nadaljujemo s 15-sekundnim molkom za padle sisteme v Latinski Ameriki.

Potovali bomo v enaki smeri, kot so potovala orodja ameriškega imperializma. Začenjamo torej v zaenkrat še bolivarski republiki Venezueli. Januarja je Nicolas Maduro prisegel kot predsednik in tako začel svoj drugi mandat na tej funkciji. Le dva tedna po tem se je Juan Guaido, član opozicijske stranke Volja ljudstva, sam razglasil za pravega predsednika. Volitve je označil za nedemokratične, saj na njih ni sodelovala opozicija - v resnici jih je le-ta bojkotirala. Guaidoja, ki je bil do takrat politična neznanka, so nemudoma podprle države, ki bi jim za časa hladne vojne rekli zahodne sile, zamujala pa ni niti Republika Slovenija, pri čemer je imel glavno besedo zunanji minister in ustavni pravnik Miro Cerar.

Vendar se Guaido še ni popolnoma oprijel suverenosti v Venezueli. Avgusta sta med pogajanjem z Madurom poskušala vzpostaviti skupno delovno telo. »Ne bo šlo«, so si mislili predstavniki velekapitala v Beli hiši in vzpostavili ekonomske sankcije nad Bolivarsko republiko. Madurovo vlado so sankcije postavile ob bok vladam Kube, Irana, Severne Koreje in Sirije. Združene države Amerike so zamrznile vse venezuelsko premoženje v ZDA in prepovedale kakršnokoli poslovanje ameriških državljanov s to latinskoameriško državo.   

Po venezuelski državnoudarniški zimi se je začela protižvižgaška pomlad v Ekvadorju. Agenti Scotland Yarda so aprila z dovoljenjem ekvadorskih oblasti vkorakali v prostore londonske ambasade in aretirali ustanovitelja spletne platforme Wikileaks Juliana Assangea. Na ambasadi se je Assange skrival od leta 2012, ko je britanska policija razpisala tiralico zaradi domnevnega posilstva ženske na Švedskem, kar je ta v vmesnem času že zanikala. Ekvadorska ambasada naj z žvižgačem ne bi več mogla shajati, a glavni razlog za sodelovanje južnoameriške države naj bi bile objave dokumentov o lokalni in državni korupciji v Ekvadorju. Detektivi Scotland Yarda so Assangea aretirali na podlagi zahteve za izročitev Združenim državam Amerike, kjer žvižgaču grozi 175 let zaporne kazni. ZDA ga preganjajo zaradi razkritja tajnih dokumentov vlade in diplomatskih depeš, a ga do danes Združeno kraljestvo še ni izročilo.

Poletje kar preskočimo z mislijo na dolge bele plaže in mavrične koktejle - veliko več se je dogajalo jeseni. V Čilu so se protivladni protesti oktobra razširili do te mere, da je predsednik Sebastian Piñera razglasil izredne razmere. To je oboroženim državnim institucijam omogočilo še nasilnejše postopanje. Na protestih, na katerih je po nekaterih ocenah sodelovalo več kot milijon državljanov, se je na ulice vrnila vojska, česar Čilenci ne pomnijo vse od konca vojaške diktature Augusta Pinocheta. Dva tedna po začetku protestov je Piñera preklical stanje izrednih razmer in se posul s pepelom. Prebivalcem je obljubil vse reforme, ki si jih lahko zamislite, razpustil je celotni kabinet in umaknil sporni zakon o povišanju cen vozovnic za javni prevoz, ki je bil povod za proteste. Novembra so poslanci čilenskega parlamenta ugodili še eni izmed glavnih zahtev protestnikov in razglasili referendum o spremembi ustave aprila prihodnje leto. Ustava, spisana pod Pinochetovo oblastjo leta 1980, je sicer bila večkrat spremenjena, vendar še vedno ne predvideva državne odgovornosti za izobraževanje in zdravstveno oskrbo, tako pa ohranja svojo prvotno neoliberalno osnovo, na kateri je bilo zgrajeno čilensko gospodarstvo.

Skoraj sočasno s čilskimi protesti so v Argentini volili predsednika. Liberalna vladavina Mauricia Macrija je Argentini »omogočila« močno inflacijo in porast revščine, v kateri živi že več kot tretjina prebivalstva. Verjetno je bil tudi to razlog, da so Argentinci izvolili peronista Alberta Fernándeza, ki je podpredsedniško mesto dal nekdanji predsednici Cristini Fernández de Kirchner. In nov krog se lahko prične.

Celoletno ekskurzijo po Latinski Ameriki zaključujemo z novemberskim pučem v Boliviji. Po povolilnih protestih opozicije je predsedniku Evu Moralesu zadnji žebelj v krsto zabila vojska in ga prijazno prosila, naj razmisli o odstopu. Morales je bil pripravljen sprejeti drugi krog volitev, kar pa ni zadostovalo opoziciji. Ta je želela pravo pravcato kontrarevolucijo, tako da so Moralesovemu odstopu sledili še odstopi preostalih visokih predstavnikov ljudstva, veriga odstopanja pa se je ustavila pri podpredsednici senata Jeanine Áñez. Kot je za hlastače po oblasti značilno, je Áñez podobno kot Guaido v Venezueli prikrojila logiko državnega predstavništva in se razglasila za predsednico države.  Dejstva, da je nemudoma prejela podporo Združenih držav Amerike in njenih zaveznikov, verjetno ni treba poudarjati. Bolj pereče za Bolivijce, ki se večinsko identificirajo kot potomci staroselcev ali mestici, je, da je Áñez napovedala vrnitev device Marije v politiko in odstranitev staroselskih bogov. To verjetno pomeni, da bo socialne politike staroselskega predsednika Moralesa poskušala zamenjati z neoliberalnimi praksami pod taktirko ZDA. Predpraznični čas nam je Áñez polepšala še z dozo humorja. Ironično ali ne je izvoljenega predsednika Eva Moralesa obtožila upora, terorizma in poskusa državnega udara. 

 

Združeno kraljestvo tudi letos ni dočakalo dolgo pričakovanega izstopa iz Evropske unije. So pa zato Britanci vajeti predali tistemu, ki je brexit pred referendumom pred tremi leti tudi najbolj goreče zagovarjal. Prvi korak do tega je predstavljal odstop premierke Therese May, ki je po referendumu podedovala misijo nemogoče in tri leta neuspešno poskušala sprejeti dogovor o izstopu iz Unije. Junija se je v solzah poslovila s položaja, za njenega naslednika na čelu konservativne stranke in s tem britanske vlade pa je bil izbran Boris Johnson. 

Johnson se je projekta brexit lotil z vsemi bolj ali manj legalnimi prijemi. Med drugim je uspel začasno doseči prekinitev dela vlade, s katero je želel preprečiti predvsem razpravo glede dogovora o izstopu. Po mesecu dni je bila sicer ustavitev dela parlamenta razglašena za neustavno, brexit se je preložil še za nekaj mesecev, v državi pa so bile do konca leta razpisane nove predčasne volitve. V nazorni ponazoritvi stockholmskega sindroma so britanci torijcem in Johnsonu namenili še večjo podporo kot prej, medtem ko so laburisti doživeli največji poraz v več kot osemdesetih letih. Zanesljiva zmaga Johnsona pomeni tudi zanesljivo podporo njegovemu predlogu o izstopu iz EU. Johnson je v prvem govoru v parlamentu z izbranimi besedami govoril o novoizvoljenih poslancih, konec januarja pa naj bi tokrat zelo zares do brexita vendarle prišlo.



Prav daleč pa se letos ni premaknila Španija, kljub temu da so se letos na volitve odpravili kar trikrat. Najprej na parlamentarne volitve aprila, nato maja na lokalne in evropske in še enkrat novembra, spet parlamentarne, saj nobena stranka ni uspela sestaviti vlade. Vedno znova so največ glasov dobili socialdemokrati, ki jih vodi premier Pedro Sanchez. Ljudska stanka je spomladi doživela pravo katastrofo, saj izgubila več kot polovico poslancev. Največ je izgubila proti desno populističnem Voxu in prav tako vse bolj desni, a bolj neoliberalni Stranki državljanov. To je pomenilo, da socialdemokrati niso pridobili tam, kjer so njihovi tradicionalni nasprotniki izgubili. Hkrati ostaja še vedno aktualno vprašanje samostojnosti Katalonije, ki ga je oktobra še pogrela obsodba na dolge zaporne kazni separatističnih politikov, ki so pred dvema letoma pomagali organizirati referendum o odcepitvi. Sklepanje običajnega zavezništva med socialdemokrati in avtonomističnimi strankami je bilo tako zelo težavno. Po neuspelih poskusih sestavljanja vlade so novembra potekale nove volitve, kjer si je nekoliko opomogla Ljudska stranka, a razmerja moči ostajajo v glavnem enaka. Španija pa tudi ob koncu leta še nima nove vlade. 

Španija je bila letos očitno država, kjer zvezde politikom na oblasti niso bile naklonjene. Heinz-Christian Strache, podkancler in predsednik stranke svobodnjakov, se je namreč na španskem otoku Ibiza ujel v past, ki ga je stala položaja, premierja Sebastiana Kurza pa koalicijskega partnerja. Stracheja so posneli, ko se je z žensko, ki se je izdajala za nečakinjo ruskega oligarha, dogovarjal o sumljivih poslih, ki bi v zameno za gradbene posle Svobodnjakom kupili prijaznejše poračanje v tisku. Kdo je Stracheju, ki sedaj kandidira za dunajskega župana, nastavil zanko, ni bilo nikoli dobro pojasnjeno. Na predčasnih oktobrskih volitvah je ponovno slavila Ljudska stranka, svobodnjaki pa so bili spet tretji, čeprav z nekoliko manj poslanci. Drugi socialdemokrati so prav tako izgubili poslanske sedeže. Mladi konservativni voditelj Kurz se tako sedaj odloča med koalicijskimi partnerji: naj se spet poveže s svobodnjaki ali naj poskusi z Zelenimi?



Na domačih tleh smo lahko opazovali neuspešno sodelovanje koalicijskih strank in Levice kot projektne partnerice vlade, ki je bilo manj sodelovanje in bolj učbeniška ponazoritev toksičnega partnerskega odnosa. Koalicijske stranke so Levico potrebovale, a si obenem želele ohranjati status quo, ki jih ohranja na oblasti. Levica je verjetno ta odnos po drugi strani videla kot uporaben, če ne za izpeljavo želenih projektov, pa za nabiranje političnih točk. Na dvome o uspešnosti sodelovanja vlade z Levico zaradi “ostre retorike” slednje se je Šarec marca odzval takole.

Sporazum o sodelovanju za leto 2019, ki je bil podpisan 20. marca, nepresenetljivo ni prinesel uspeha pri izvajanju dogovorjenih projektov, zaradi česar je Levica vladi Marjana Šarca vseskozi grozila z izstopom iz sporazuma. Ob pomanjkanju rezultatov so v Levici kot pomemben vzvod za uresničitev svojih želja videli ukinitev dopolnilnega zavarovanja - popularen ukrep, za katerega so se zavzemale tudi koalicijske stranke. Levica se je zato nasproti vladi postavila z ultimatom - ali gre dopolnilno zavarovanje ali pa grem jaz! Ko je vladna stran z ministrom za zdravje Alešom Šabedrom na čelu sestavila svoj predlog, ukinitve dopolnilnega zavarovanja pa še vedno nismo dočakali, je Levica dokončno uresničila obljubo in v začetku novembra dokončno odstopila od sporazuma. 

V vlogi opozicije se je Levica borila proti ukinitvi dodatka za delovno aktivnost. Novelo zakona, ki je bila sprva v državnem zboru potrjena kljub opozarjanjem, da bi več tisoč družin izgubilo socialno podporo ali pa bi se jim ta precej zmanjšala, je novembra z vetom zavrnil državni svet. Za potrditev zakona bi zaradi veta bilo v drugem glasovanju potrebnih vsaj 46 glasov, kolikor jih razkosana koalicija kljub podpori Slovenske nacionalne stranke ni uspela nabrati. Zato pa je tiha podpora dveh vzdržanih članov SNS - tudi prvaka stranke Zmaga Jelinčiča - vladi Marjana Šarca pomagala imenovati novopečeno Slovenko Angeliko Mlinar za ministrico za kohezijo.

Aleš Šabeder, ki je marca na položaju ministra za zdravje nasledil Sama Fakina, je imel v krstnem letu v tej vlogi še bistveno več dela kot le s predlogom o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja. Že kmalu po prihodu na položaj se je slovensko zdravstvo soočilo s krizo, ko je večina zdravnikov zdravstvenega doma v Kranju podala odpoved delovnih pogodb zaradi preobremenjenosti. Njihovemu zgledu je sledilo še več zdravnikov po državi. S sprejemi aneksov k splošnemu dogovoru se je situacija, kot smo se v pričujočem pregledu leta že navadili, začasno umirila, a obdobje večne krize v zdravstvu se vendarle nadaljuje. 

Ne posebej presenetljivo se je v ozadje prestavila tudi problematika napadov zveri na pašne živali, ki je v medijih kraljevala v obdobju kislih kumaric in služila kot nova tema simbolnega boja predvsem desnega političnega pola. Do povečanja škode je prišlo vsaj delno tudi zaradi neizvajanja rednih odstrelov zveri – kar je omogočila pritožba nevladnikov ob koncu prejšnjega leta. Vlada je zato mimo odločitve sodišča in kljub besu sicer ne posebej številnih aktivistov sprejela interventni zakon, ki je pravzaprav zgolj obnovil zamrznjeni odlok o odstrelih medvedov in volkov.

Politično leto v domovini je že tradicionalno peto leto zaznamoval tudi boj za pravice migrantov in proti njim. Civilna iniciativa Info Kolpa je maja objavila poročilo, v katerem razkrivajo, da slovenska policija v sodelovanju s hrvaškimi kolegi nezakonito vrača prosilce za azil na Hrvaško. Policija se izgovarja na dvostranski mednarodni sporazum med Slovenijo in Hrvaško o izročitvi in prevzemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito, iz leta 2006. Nad tem sporazumom je seveda mednarodno pravo, ki zahteva, da so prosilci za azil obravnavani - po obravnavi pa se organi ministrstva za notranje zadeve odločijo o usodi prosilcev. Tega nikakor ne sme početi policija. Kaj šele paravojaške enote. 

Pa vendar so paravojaške enote na Slovenskem v porastu. Po tem, ko je štajerski domoljubni pevec, nekdanji vodja Viol in ustanovitelj ženskega nogometnega kluba Maribor Andrej Šiško septembra ustanovil prvo, štajersko vardo, je vse več možakarjev začelo posegati po maskirnih oblačilih. A organi pregona tega sprva niso ignorirali. Marca je bil Šiško obsojen na osemmesečno zaporno kazen zaradi poskusa rušitve ustavnega reda. A ker je odsedel že sedem mesecev pripora, ga je okrožno sodišče v Mariboru začasno izpustilo na prostost. Takrat pa se je vardaštvo razplamtelo. Danes obstajajo tri varde, ki so dobile ime po zgodovinskih deželah - Štajerska, Kranjska in Koroška - ter dve, ki sta ime dobili po statističnih regijah - Primorska in Prekmurska. Medtem je v Beli krajini nekdanji pripadnik sestava MORIS, trenutno socialni problem Blaž Zidar ustanovil prvo novodobno vaško stražo. Policija od marca do decembra na tem področju ni ukrepala - zdi se namreč, da za pregon paravojaških enot ni pravne podlage. Premier Marjan Šarec je zato sklical nepopoln svet za nacionalno varnost, ki je vladi naložil, da naj sprejme zakonodajo, ki bo omogočala kaznovanje ljudi, ki bodo ob meji našemljeni strašili migrante in lokalne prebivalce. Taka zakonodaja sicer že obstaja, saj poleg tega, da je Šiško vojvoda Štajerske varde, predseduje tudi politični stranki Gibanje Zedinjena Slovenija. Hkratno opravljanje teh funkcij pa prepoveduje zakon o političnih strankah. Policija sicer v manjši meri posreduje ob vardističnih obmejnih manevrih, a gre predvsem za manjše nadlegovanje s pregledi osebne prtljage. Šiško, ki sicer trdi, da Varda ni paravojaška enota, je prepričan, da bi policijo v spopadu z lahkoto premagali.



Sodišče je Šišku že poslalo poziv za vrnitev v zapor, da bi odsedel še zadnji mesec kazni, a postopek ni bil pravilen. Pismo je namreč osebno prejel Šiškov oče. Kljub temu je Šiško postal ena izmed najbolj iskanih oseb notranjega ministrstva, ki je razpisalo notranjo tiralico. Mogoče bi ga bilo v prazničnih časih dobro iskati doma, v družinski idili. 

Medtem ko se slovenski organi pregona dogovarjajo o prijemih zoper paravojske, so številni migranti, ki naj bi bili razlog za vznik teh patrulj, ujeti v žepu na severozahodu Bosne in Hercegovine, pred vrati trdnjave Evrope. Nedavno je vendarle bil zaprt kamp Vučjak, migranti pa preseljeni v bližino Sarajeva, kjer ne ogrožajo schengenskih meja. Dolgoročnega načrta reševanja te težave pa ni na vidiku in ga tudi ne more  biti, ko pa slovenska in hrvaška policija verižno in v nasprotju z mednarodnim pravom vračata migrante kar prek zelene meje v Bosno in Hercegovino. Tako sta se nadzor in življenje z migranti prenesla na javno sfero, ki je zlahka sprejela segregacijo na ravni zakonskega rasizma v zgodovini ZDA. Migranti tako sedijo le na koncu avtobusa, v restavracijah in barih jim ne strežejo brez spremstva bledejših ljudi.

Leto je 2019, Slovenija pa ima še vedno na južni meji žico. Pardon, tehnične ovire. Na severni meji naj bi končno stekla dela za gradnjo druge cevi karavanškega predora. S slovenske strani jo bo, kljub številnim prigovorom slovenskih gradbincev, gradilo turško podjetje Cengiz. Stroji še vedno mirujejo tudi na gradbiščih drugega tira in tretje razvojne osi, o katerih pa je država sprejela poroštveni zakon.

Državnega poroštva pa bržkone ni pričakovati za morebitno novo letalsko družbo, potem ko je septembra bankrotirala Adria Airways. Država, ki je pred tremi leti Adrio prodala nemškemu finančnemu skladu za 100 tisoč evrov, se je odločila, da v gospodarstvu ni njeno mesto in je Adrii pustila propasti. Na vlado sicer pritiska turistična industrija, ki je še pred propadom Adrie opozarjala, da je slaba povezanost z letalskimi linijami ena glavnih ovir za razvoj. Skrbi vlade so pomirile tuje letalske službe, ki so razgrabile profitabilne Adriine letalske linije. Poleg tega v te tuje letalske prevoznike hitro izginejo tudi nekdanji zaposleni v Adrii, ki s svojim tehničnim znanjem in izkušnjami predstavljajo osnovo letalstva v Sloveniji. Nekaj tega znanja bi očitno prav prišlo tudi podjetju Pipistrel, katerega letalo je skupaj z norveško državno sekretarko letos poleti na demonstracijskem letu pristalo v jezeru. 

Veliko težav je imela letos tudi investicija v prenosno kanalizacijsko cev C0 med občinami na severnem obrobju Ljubljane in centralno ljubljansko čistilno napravo v Zalogu. Sporen je približno štiri kilometre širok pas pretežno kmetijskih zemljišč na ravnici na južnem bregu Save med Brodom in Ježico oziroma Črnučami. To je vodovarstveno območje, iz katerega se napaja veliko črpališče ljubljanskega vodovoda v Klečah. Nevarnost izlitja je bila celo leto predmet pingponga  med vodovodom in občino Ljubljano na eni strani in občinsko opozicijo ter nekaterimi lokalnimi prebivalci na drugi strani. Ko smo gradbišče obiskali poleti, so projektu sicer nasrditeje nasprotovali lastniki zemljišč, ki niso bili zadovoljni s tem, da po njihovih poljih ob gradbišču vozijo delovni stroji, opozicijska SDS pa je protestirala. Mogoče pa se lahko vsi poenotimo glede skrbi za okolje in doživimo veliki protest državljanov, vlade in opozicije proti … ?