Elektronika v letu 2018

Elektronika v letu 2018

Mnenje, kolumna ali komentar
29. 12. 2018 - 14.10

Ustvarjalnost na domači elektronski sceni v letu 2018 smo temeljito predstavili v petkovi Partijski liniji. V tokratnem komentarju pa si bomo na kratko ogledali dogajanje na svetovnem odru.

Kot lani se je tudi letos veliko odvijalo na presečiščih techna, housa, breakbeata, footworka, bassa, ambienta in drugih odvodov. Morda osrednja značilnost letošnjega leta je resnično velika bera kvalitetnih dolgometražnih elektronskih albumov. Drugi aspekt pa je bil vse močnejši poudarek na debati o duševnem zdravju neprestano aktivnih didžejev in didžejk, ki jo je na širši sceni sprožil samomor švedskega zvezdnika Aviciija. Čeravno niste njegovi feni, vam toplo priporočamo njegov lanski dokumentarni film Avicii: True Stories, v katerem dobimo odličen vpogled v proces rojstva in smrti zvezd primerljivega dometa ... predvsem pa žalostno resnico o delovanju neizprosnega kolesja najvišjih krogov glasbene industrije.

Naprej se je razvijala tudi debata o inkluzivnosti elektronske skupnosti. Veliko je bilo govora o kvotah ob sestavi festivalskih seznamov. Vse več je festivalov s polovičnimi kvotami ženskih in moških izvajalcev, med njimi barcelonski festival Primavera. Med drugim je 45 mednarodnih festivalov pod vodstvom britanske agencije za talente PRS Foundation oziroma njenega programa Keychange letos podpisalo nekakšen dogovor o dosegu polovičnih kvot do leta 2022. Mnogo je bilo povedanega in zapisanega na temo reprezentacije nebinarno identificirajočih posameznic in posameznikov na sceni, o mizoginiji in homofobiji. Zanimiv problem je že lani izpostavljena afera z nemškim didžejem in producentom Konstantinom, ki so ga klubi, festivali in feni zaradi seksistične opazke povsem izobčili. Več kot 2000 ljudi je recimo podpisalo peticijo, da bi se ga odstranilo s programa treh dogodkov v sklopu letošnjega Amsterdam Dance Eventa. Če si privoščimo malo tračev, gre izpostaviti škotskega zvezdnika Jackmasterja, ki je letos na festivalu Love Saves The Day pod vplivom GHB-ja spolno napadel in nadlegoval več festivalskih delavcev. Ob upoštevanju njegovega vpliva na sceno in vloge ljubljenčka Resident Advisorja je bilo za takojšnje odpuščanje dovolj preprosto opravičilo o nekontroliranem obnašanju pod vplivom drog. Za razliko od Konstantina je bila sekcija komentarjev pod to novico zaprta. Dva sorodna primera ekscesnega in neumnega obnašanja s strani priznanih didžejevskih imen ter dva povsem različna načina obravnave v medijih. In še en aspekt dvoličnosti elektronske scene.

Pomembna je bila tudi debata o vse tesnejših in manj prikritih povezavah med korporativnimi in (vsaj na papirju) alternativnimi glasbenimi sferami. Na enem izmed forumov smo zasledili pikro vprašanje, ali v resnici še kdo resnično verjame v idejo elektronske scene kot oaze sprejemanja vseh vrst drugačnosti. Oziroma ali gre tu vse bolj za brandanje korporacij, ki so svoje lovke vtaknile v praktično vsako zasmrajeno luknjo, ki se označuje za alter. Ne nazadnje nihče izmed udeležencev izobraževanj danes priznane institucije Redbull Music Academy, ki skrbi za vzgajanje mladih producentov in producentk, javno ne izpostavlja spornih desničarskih pogledov Redbullovega vodje Dietricha Mateschitza. Ko gre za intervjuje in njihove poglede na sceno, so vsi za ljubezen in pravičnost, ko gre za predavanja v okvirih institucije, ki jo financira nedvomno sporen lik, pa so vsi potencialni ideološki nesporazumi pokopani. Tu se nedvomno kaže še ena dvoličnost glasbene scene, ki se vsekakor samoidentificira kot globalni elektronski underground. Debato o pomenu podzemlja na sodobni glasbeni sceni pa pustimo za drugo priložnost.

Če se iz bolj ideološko zaznamovanih debat zdaj premaknemo h konkretni glasbi, je bilo v letošnjem letu v miljeju elektronike zaznati nekatere manjše trende. Kot zanimivost gre morda izpostaviti preboj dvojca Giant Swan, ki sta se bržkone kot prva, ki pravzaprav ne znata didžejati, znašla v reviji DJ Mag. Bristolska punkerska mladca sta kot udeleženca platforme Shape s svojimi surovimi live acti osvojila kar številno poslušalstvo na različnih kotičkih sveta, med drugim v sklopu festivala Sonica tudi ljubljansko. Kot nekakšen meme mikrotrend, ki bo v letu 2019 bržkone postal stalnica, je počasno vnašanje obskurnejših in drugačnih trance hitičev v techno mikse. Čeprav se je to sporadično dogajalo že od nekdaj, se zdijo seti, kot sta tista danskih didžejk Courtesy in Mame Snake na festivalu Dekmantel, znanilci nekih novih trendov. Naenkrat ekstatični in osladni trance sintiči niso več za odpis.

Zanimive stvari so se dogajale na presečiščih techna in grima. Izpostaviti moramo ustvarjalce, kot je dvojec Raime in njun neopisljivi EP Am I Using Content Or Is Content Using Me?. Huda sta tudi londonski eksperimentalni grime izvajalec/kolektiv East Man in njihov album Red, White & Zero ter Szarejev dvojni singel Kodiak / Translocated na mejah grima, techna, hrupa in punka. Preverite tudi EP SPA 700 projekta 700 Bliss, ki ga tvorita Camae Ayewa ter Moor Mother.

Vse večje pozornosti je bil na sceni deležen EBM klan pod vodstvom mladih selektorjev, kot so Elena Colombi, Job Sifre in Identified Patient. Pa tudi založbe, kot so Moustache, Pinkman, Mannequin, Sonic Groove in druge. Veliko zanimivega je prišlo z obrobij, ki so močno zasidrana v soundsystem kulturi in dubu. Na tem področju je logično prednjačila bristolska scena z mojstrovinami, kot so albumi Young Echo istoimenskega kolektiva, Sonder Somatic čudežnega dečka Bruca in kompilacija Patina Echoes Batujeve založbe Timedance. Svojo renesanso digitalnega duba pa je še naprej vodila založba Bokeh Versions. Z izdajami za razne založbe se je izkazal predvsem njen grški varovanec Jay Glass Dubs.

Na področju techna, ki ga je natančneje pokril kolega Petrič, je z eno bolj zanimivih izdaj postregel britanski producent Barker. Na EP-ju Debiasing, izdanim pod okriljem Ostgut Ton, se je poigral s konceptom bangerjev brez jahajočega kick bobna. Kot čekiranja vredno odpiljeno techno kompilacijo izpostavljamo izdajo založbe TRIP Don't Mess With Cupid, 'Cause Cupid Ain't Stupid. Predvsem prisluhnite odfuku z naslovom I Want to Be a Stewardess izpod rok producenta Shadowax-a. Nova obzorja na obronkih dub techna, punka in nojza pa je na albumu New Horizon raziskal veteran JK Flesh.

V sferi ambientalnih glasb je z dolgometražnim prvencem Here From Where We Are presenetil britanec Pariah. Temne ure sta nam lajšala tudi blagozvočni album Improvisational Loops producenta Terekke-ja in lo-fi raziskovanja dvojca Rezzett na istoimenskem dolgometražcu. Elektroniko v sferi popa so na novo osmišljali albumi Oil Of Every Pearl's Un-Insides izpod prstov Sophie, Safe in the Hands of Love producenta Yvesa Tumorja ter mili album Devotion pevke Tirzah.

Nekje na mejah ambienta, housa in komorne glasbe se je na albumu Nothing Is Still gibal veteran Leon Vynehall. Za blagodejne in sladke afterparty urice je z albumom Take Me With You poskrbel newyorški producent Anthony Naples. Za hranjenje večne melanholije pa je z dvojno izdajo poskrbel Gieglingov varovanec DJ Healer oziroma Prime Minister of Doom. Houserske glave in privržence Chicaga je letos nedvomno razveselil dolgometražec Cerebral Hemispheres legende Larryja Hearda, izdan pod psevdonimom Mr. Fingers. Bržkone največje uspehe pa je žel prepoznavni housič DJ Koze-ja z albuma Knock Knock.

Če se nazadnje osredotočimo še na de facto polnokrvne dolgometražce, je nedvomno potrebno izpostaviti letošnji vrhunski nabor izdaj založbe PAN. Med njimi odlični albumi Objekt-a, dvojca Amnesia Scanner, Puce Mary in Eartheater. Ravno v teh dneh sta povsem neopazno nova albuma predstavila dva producentska genija. Finski mojster Aleksi Perälä je izdal še en mojstrski album Starlight 3. Ameriški producent Gerard Hanson pa je povsem incognito predstavil prvi, nič manj odlični album svojega brezčasnega electro projekta E.R.P. z naslovom Afterimage.

Ritmično razdelan techno je tudi letos igral prominentno vlogo. Programiranje tolkal so na nove nivoje postavili Batu, Ploy, Jlin, Bambonou, Deena Abdelwahed in Zoë Mc Pherson. S svojo posebno zvočno estetiko pa so znotraj mnoštva letošnjih izdaj skušali profilirati ustvarjalci, kot so rRoxymore, Loft, Roza Terenzi, Chevel, Koehler, Or:la, Ossia, qgb, Ciel, Laksa, Lurka, Duckett, A Sagittariun, Voin Oruwu, Simo Cell, ZULI in številni drugi.

Kot celovite dolgometražne mojstrovine nazadnje izpostavljamo izdajo dubstep veterana Martyna, naslovljeno Voids, ki je izšla pri Ostgut Ton, celovečerec Portrait With Firewood Britanca Djrum-a, ki je izšel pri legendarni R & S ... in seveda nespornega zmagovalca letošnjega leta ... album Compro bavarskega wunderkinda Skee Maska, ki je s petkovim osupljivim setom v Klubu K4 do zadnjega upravičil ves letošnji hype

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.