16 plus 1
Vsekakor bi si želeli, da leto 2017 zaznamuje umetna inteligenca in druge visokotehnološke rešitve, ki bi prinesle tudi pozitivne socialne spremembe, na primer osvoboditev Zemljanov od dela. Nismo še tam, še zdaleč ne. Napredek na področju umetne inteligence napoveduje velike tresljaje na trgu delovne sile, saj ni ogroženo zgolj fizično delo, ampak vedno bolj tudi miselno. V igrah, kakršni sta šah in go, človek nima več možnosti za zmago, po cestah že vozijo samovozeči avtomobili, vsebine na spletu pa prebirajo in filtrirajo učenja sposobni računalniški algoritmi.
Izgleda, da smo bili cilju osvoboditve od dela bližje pred 100 leti z oktobrsko revolucijo. Ta stoletnica pa ni vidneje zaznamovala preteklega leta, saj so edina večja obeležja potekala v akademskih krogih. To nam veliko pove tudi o stanju levice v svetu. Tehnologijo veriženja blokov, ki je pred kratkim upihnila svojo 8. svečko, so bolj kot emancipatorna gibanja pograbili kapitalistični investitorji. Konec je tudi slepljenja, da bi internet kot tehnologija lahko prinesel dvig demokracije. Na njem so zakraljevale velike multinacionalne korporacije, ki so ga v sodelovanju z oblastmi preobrazile v učinkovito orodje družbenega nadzora.
Oblasti na zahodu so tudi v letu 2017 ostale kritične do vloge socialnih omrežij in drugih novih medijev pri širjenju lažnih novic. Novi mediji so bili v očeh vladajočih vsaj posredno odgovorni za vzpon populistične desnice v letu 2016, ki smo ga zato poimenovali leto liberalne panike. Populistična desnica v preteklem letu ni dosegla tega, kar bi pričakovali od preplaha, ki ga je povzročila v 2k16. Vzpon populizmov, vsaj v Združenih državah Amerike, je napovedoval geopolitčne spremembe. V tem kontekstu je že dlje časa interesom velesil v fokusu interesov svetovnih velesil z energenti bogat Bližnji vzhod.
V regionalni konflikt sta še vedno ujeta Iran in Saudova Arabija, ki je v preteklem letu vodila agresivnejšo zunanjo politiko. Najbolj neposreden spopad med regionalnima silama poteka v Jemnu. Iran podpira hutijevske upornike, ki jih je koalicija pod vodstvom Saudove Arabije želela izčrpati z novembrsko blokado vstopnih točk v državo, mejnih prehodov, pristanišč in letališč. Zaradi pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin v Jemnu so mnoge nevladne organizacije pa tudi Združeni narodi opozorili na verjetno humanitarno katastrofo. Lakota ogroža okrog 8 milijonov ljudi, izbruh kolere in drugih kožnih bolezni pa 2 milijona. Mednarodna skupnost se je s Saudovo koalicijo uspela dogovoriti glede odprtja nekaterih pristanišč in letališč, kar je olajšalo uvoz humanitarne pomoči.
V nekaj dneh po padcu Sane, ki so jo konec marca 2015 zasedli Hutiji, se je v državljansko vojno vključila Saudova Arabija, ki je zbrala široko koalicijo držav. Princ Mohammed bin Salman, ki je nekaj mesecev pred tem zasedel funkcijo obrambnega ministra, je bil junija lani imenovan za prestolonaslednika, prevzel pa je tudi funkcijo premierja. Kmalu po njegovem nastopu funkcije je sledila katarska diplomatska kriza, o kateri smo poročali v offsajdu Katarsko-iranski trn v savdski peti in odprtem terminu Katarjev veliki met. Poleg Saudove Arabije so še tri zalivske države - Združeni arabski emirati, Egipt in Bahrajn, prekinile vse diplomatske stike s katarsko monarhijo. Diplomatski blokadi so se kmalu pridružile še nekatere druge države, glavni vzrok za blokado pa naj bi ležal v katarskem podpiranju terorizma, med drugim muslimanske bratovščine in Al Kaide. Katar je bil s seznamom trinajstih zahtev seznanjen, a do njihove uresničitve ni prišlo. Zahteve so vključevale zaprtje medijske hiše Al-Jazeera, zaprtje turške vojaške baze v Katarju in zmanjšanje diplomatskih stikov z Iranom.
V Siriji je po šestih letih konflikta prišlo do relativne pomiritve. Do aprila je zdržal rusko-iransko-turški mirovni dogovor. Nato je prišlo do direktnega napada ameriških letalskih sil na vojsko sirskega režima. Sirska vojna je letos poskrbela tudi za v času predsedovanja Donalda Trumpa redko videno poenotenje ameriške politike. Nič ne poenoti ameriške politike in medijskega komentariata bolj kot napad z raketami Tomahawk na državo na drugem koncu sveta. Trumpov aprilski napad na letalsko bazo sirske vojske je dosegel prav to.
Kljub temu pa je julija ameriška administracija ukinila podporo upornikom proti sirski vladi, Rusija pa je decembra razglasila, da je Islamska država v Siriji premagana. Pred tem so Sirske demokratične sile zasedle Rako, ki je veljala za prestolnico Islamske države.
Podobna usoda je Islamsko državo doletela v Iraku. Julija je padel Mosul, mesto, v katerem je bila Islamska država ustanovljena. Pomen tega mesta za kalifat predstavi Primož Šterbenc.
S tem pa iraških skrbi ni bilo konec, saj je septembra v kurdskem delu Iraka potekal odcepitveni referendum. Mednarodne podpore referendum ni imel, Miha Turk, sodelavec RŠ, pa pove, da so možnosti za vzpostavitev suverene Kurdske države zelo majhne.
Iraški odgovor na referendum je bila zasedba glavnega mesta Kirkuk. Nato si je Irak priključil ozemlja, katerih nadzor med Bagdadom in Kirkukom ni bil razčiščen. Konec oktobra pa je Masoud Barzani, da bi ohladil trenje z Irakom, odstopil z mesta predsednika iraškega Kurdistana. Kurdska prizadevanja za suvereno državo so bila potisnjena na začetno točko.
Irak je torej uspešno zatrl kurdske težnje po suverenosti, podobno uspešna pri brzdanju kurdskih teženj po lastni državi pa je tudi Turčija. Po predlanski aretaciji voditeljev HDP do večjih uporov ni prišlo. Taktika napada na Kurde Stranke za pravičnost in razvoj, ki ji predsednikuje Reccep Tayip Erdogan, je uspela in v aprilu je bila na referendumu potrjena sprememba ustave, s katero je Turčija dobila predsedniški sistem (1, 2, 3). S tem se je močno povečala moč predsednika države Erdogana. Po novem lahko imenuje ministre, višje državne uradnike in 12 od 15-ih članov ustavnega sodišča, lahko izdaja dekrete, ima nadzor nad državnim proračunom, ustanavlja javne institucije, skliče predčasne parlamentarne ali predsedniške volitve ter lahko tudi de iure ostane povezan s svojo stranko, parlament pa ima močno omejeno možnost interpelacije. Brez zapletov pa pri referendumu ni šlo. Dobljen je bil z minimalno prednostjo 51-ih odstotkov, pojavili pa so se tudi očitki o manipulacijah z glasovnicami. Pojasni Berg Essen z Univerze Bilkent:
Turčija se je v boju proti Kurdom lahko osredotočala na Sirijo, kjer so Kurdi najmočnejši, saj nadzorujejo velik del ozemlja na severovzhodu države, med drugim tudi Rako. V okviru dogovora z Rusijo in Iranom o vzpostavitvi mirovnih območij, je bil v Sirijo napoten manjši konvoj turške vojske. Turške interese za sodelovanje pokomentira Yezid Saigh z bližnjevzhodnega centra Carnegie.
Turčija je dobro sodelovanje z Rusijo potrdila še z nakupom obrambnega raketnega sistema S-400. Zato se je znašla pod plazom kritik Združenih držav Amerike.
Prvo leto predsedovanja ameriškega predsednika Donalda Trumpa se je vrtelo v centrifugi relativiziranja zgodovine nacizma in rasizma združenih držav, diskreditacije dejstev, twitter “diplomacije” ter novih in novih preiskav o ruskem vplivu na volitve in dogovarjanju Trumpove kampanje z Rusi.
Na področju zakonodaje je glede na to, da republikanci obvladujejo oba domova kongresa, vladala relativna tišina. V letošnjem letu so republikanci sprejeli le davčno reformo. Ta zniža davek na dobiček za podjetja s 35 na 21 odstotkov in zniža davek na dedovanje. Znižanje davkov za bogatejše bo v naslednjih desetih letih dodalo 1400 milijard dolarjev k državnemu dolgu ZDA, ki trenutno šteje dobrih 20 tisoč milijard dolarjev. 1400 milijard dolarjev bi zadostovalo za odplačilo vsega študentskega dolga v ZDA ali za izgradnjo več kot 10 tisoč manjših bolnišnic.
Z davčno reformo je kongres ukinil tudi individualni mandat, ki je del zdravstvene reforme prejšnje vlade. Individualni mandat je predpisoval, da se morajo vsi državljani prijaviti za zdravstveno zavarovanje ali plačati kazen. Kljub 90-odstotnemu znižanju sredstev za oglaševanje in krajše vpisno obdobje se je v zdravstveni sistem, tako imenovani Obamacare, letos prijavilo 8,8 milijona ljudi, kar je le 400 tisoč manj kot v letu 2016.
Na področju okoljevarstva je odmeval ameriški izstop iz nezavezujočega Pariškega podnebnega sporazuma, ki so ga podpisale vse države sveta. Predsednik je tudi zmanjšal območje dveh narodnih parkov, ki vključuje območja sveta staroselcem v zvezni državi Utah, da bi tam lahko odprli rudnike. Poleg tega je podpisal več dekretov, ki preklicujejo regulacije izpustov toplogrednih plinov. Vse v imenu rudarjev, ki jim je obljubil, da bo oživel rudarstvo, četudi potrebe Združenih držav po premogu zaradi vse bolj dostopne zelene energije in cenejše nafte vsako leto padajo.
Medtem ko vodstvo ameriške vojske tudi v letošnjem poročilu Pentagona podnebne spremembe vidi kot grožnjo svetovnemu miru, pa so fraza podnebne spremembe in podatki o njih izginjali z vladnih spletnih strani. V odziv na protiznanstveno politiko ameriške vlade je marca potekal Pohod za znanost.
V letošnjem letu so Združene države prizadeli izredni požari in trije večji hurikani, ki so prizadejali Teksas, Florido in Portoriko. Hurikani so bili letos hujši kakor prejšnja leta, tudi zaradi globalnega segrevanja. Na Portoriku je, tudi zaradi počasnega in nezadostnega odziva ameriške vlade, 100 dni po hurikanu 43 odstotkov prebivalcev brez električne napeljave.
Pol milijona ljudi je iz domov pregnal tudi ciklon Mora v Bengalskem zalivu. V Mjanmaru so se pogromi mjanmarske vojske nad muslimansko manjšino Rohingja pod pretvezo boja proti terorizmu letos zaostrili. Vojska je začela z obkoljevanjem vasi in razseljevanjem. Pred nasiljem je pobegnilo okoli milijon pripadnikov manjšine, več kot 800 tisoč jih v slabih pogojih trenutno biva v sosednjem Bangladešu. Vlada pod vodstvom Nobelove nagrajenke za mir Aung San Su Či zavrača očitke o kršitvah človekovih pravic in vztraja, da gre za teroriste. Dostop do območja konflikta je onemogočen mednarodnim medijem in pomoči, v Mjanmar ne sme niti preiskovalka OZN za človekove pravice.
Nekaj pripadnikov manjšine Rohingja se je zateklo tudi v Avstralijo, ki migrantom za vrnitev domov ponuja do 25 tisoč avstralskih dolarjev. Zdi se, da ne bodo imeli izbire. Avstralska vlada je novembra zaprla zloglasni begunski center na otoku Manus in deportirala vse prosilce za azil, ki do oktobra niso uredili svojega statusa. Razlog za to je odločitev ustavnega sodišča Papue Nove Gvineje, da je center nezakonit. Begunci, nastanjeni v centru, so se premestitvi uprli, na kar se je avstralska vlada odzvala z zaprtjem vode in izklopom elektrike. Po treh tednih so jih z otoka nasilno odstranili. Center na otoku Manus je bil del avstralske politike odvračanja migracij, v okviru katere vlada migrante nastani na odročnih otokih in jim ne dovoli vstopa v Avstralijo, večinoma tudi v primeru, da je njihova prošnja za azil uspešna.
Avstralski model omejevanja migracij pa je letos pospešeno prevzela tudi Evropska unija. Po zaprtju balkanske migracijske poti se je večji del migracij premaknilo na tako imenovano osrednjesredozemsko pot med Libijo in Italijo. V začetku leta je število ljudi na tej poti v primerjavi z lanskim letom naraslo. Temu pa je sledil hiter padec v poletnih mesecih. Julija je v Italijo prispela polovica manj migrantov kot v istem mesecu leta 2016, avgusta pa je bil upad kar 87-odstoten. V začetku poletja je namreč Italija sprejela vrsto sporazumov z libijskimi milicami in plemeni, ki od takrat naprej nasilno preprečujejo izplutje ladij iz libijskih pristanišč in migrante zadržujejo na južnih obalah Sredozemlja.
Novembra je televizijska hiša CNN objavila posnetke s suženjskih tržnic v Libiji, kjer se cena ljudi, večinoma iz podsaharske Afrike, giblje okoli nekaj sto evrov. Posnetki so dodali zgolj še en dokaz o nevzdržnih razmerah za migrante v Libiji, ki so jih že pred tem dokumentirala poročila nevladnih organizacij o mučenju in prisilnem delu v migrantskih taboriščih. Njihova objava je sprožila val obsodb svetovnih voditeljev, politika pa se ni spremenila. Iniciativa Evropske unije in Urada Združenih narodov za migracije iz konca leta namerava situacijo reševati z vračanjem migrantov iz Libije nazaj v države izvora.
Da je neprepustnost meja treba braniti za vsako ceno, je sredi poletja odločila tudi najvišja sodna instanca v Evropski uniji - Evropsko sodišče. V primeru tožbe migrantov iz Slovenije in Avstrije je odločilo, da jih državi lahko vrneta na Hrvaško. S tem je sodišče odločilo, da Dublinska uredba, ki določa, da prošnjo za azil obravnava prva država vstopa v Evropsko unijo, velja ne glede na okoliščine. Tožnikom, ki so trdili, da v primeru balkanske migrantske poti Dublinska uredba ne velja, saj so bili prehodi meje državno organizirani in torej ne morejo biti smatrani za nelegalne, je delno pritrdila tudi generalna pravobranilka sodišča, ki sodnikom svetuje pri odločanju.Ta se sicer ni opredelila do legalnosti prehodov meje. Je pa v mnenju izpostavila, da določila dublinske uredbe, ki velijo, da vse prošnje obravnava prva država vstopa, niso bila zamišljena za primer tako obsežnih migracij. Opozorila je, da bi v primeru doslednega upoštevanja teh določil obstajala nevarnost, da Hrvaška ne bi bila sposobna sprocesirati vseh prošenj za azil in zagotoviti ustreznih namestitvenih kapacitet. To pa bi posledično privedlo v nespoštovanje človekovih pravic. Sodišče mnenja ni upoštevalo in je strogo sledilo določilom uredbe. Primer spoštovanja odločitve sodišča, torej brezpogojnega vzdrževanja neprepustnosti meja v praksi, je tudi italijansko sodelovanje z libijskimi milicami, ki migrante zadržujejo v sužnjelastniških razmerjih.
Evropska unija je v letošnjem letu svoje okoljevarstvene ambicije usmerila v cilj Pariške podnebne pogodbe, torej omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo. V ta namen je med drugim sprejela ukrep, da članice po letu 2020 ne smejo zviševati izpusta emisij. S tem naj bi dosegli cilj vsaj 40-odstotnega znižanja izpustov toplogrednih plinov Evropske unije do 2030 glede na leto 1990.
Februarja je Evropski parlament potrdil spremembo sistema trgovanja s toplogrednimi izpusti, krajše ETS. Po novem bo Evropska unija hitreje zmanjševala število dovolilnic, ki podjetjem dovoljujejo izpust toplogrednih plinov v ozračje. Vsako leto bodo število dovolilnic zmanjšali za 2,2 odstotka, medtem ko so do zdaj letno število zmanjševali za 1,7 odstotka. Dovolilnice bodo po novem morala kupovati tudi ladjarska podjetja. Poslanci so podprli tudi mehanizem Rezerve za stabilnost trga, ki bi letno lahko odvzel do 24 odstotkov vseh dovolilnic in tako zvišal njihovo tržno ceno, ki je trenutno okoli pet evrov. Ti prihodki pa bodo preko treh skladov namenjeni članicam z nižjimi prihodki za izboljševanje energetskih sistemov, za inovacije v obnovljivo energijo in za vlaganje v delavce, ki jih je prizadel prehod v nizkoogljično gospodarstvo.
Oktobra pa so članice Evropske unije v pogajanjih med državami in Evropsko komisijo prvič določile zavezujoče nacionalne cilje zmanjšanja toplogrednih plinov članic do 2030. Prvič so v načrte zmanjševanja izpustov ogljika vključeni tudi gozdovi, polja in travniki, ki absorbirajo ogljik in tako zmanjšujejo njegovo prisotnost v zraku. Glede takšnih zemljišč je Evropski svet sprejel pravilo brez bremenitve. To pravilo določa, da država članica zagotovi, da se zmanjšanje absorbcije emisij iz rabe zemljišč in gozdov v celoti nadomestijo z enakovredno odstranitvijo ogljikovega dioksida iz ozračja. Uroš Vajgl z direktorata za okolje komentira dosežke slovenske pogajalske skupine na področju izsekavanja gozdov, katerega količino so tudi določili na pogajanjih, in predstavi konkretne ukrepe, potrebne za slovensko izpolnjevanje pravila brez bremenitve.
Okoljevarstvene ukrepe Evropske unije so skozi leto spremljala tudi opozorila o njihovi nezadostnosti pri izpolnjevanju cilja Pariškega podnebnega sporazuma. Kot pojasni Andrzej Ancygrier iz organizacije Climate Analytic, cilj Evropske unije za štiridesetodstotno zmanjšanje toplogrednih plinov do leta 2030 ni dovolj.
Panika liberalnega reda, izvirajoča iz izvolitve Donalda Trumpa in brexita, je v 2017 svarila pred politiki, ostro nastrojenimi proti migrantom, odprtim mejam, muslimanom, mednarodnim sporazumom in Evropski uniji. Tresla se je gora, rodila pa se je Evropa, ki je v večji meri nadaljevala v tirnicah ustaljenega reda. Na Nizozemskem, v Franciji in v Nemčiji so slavile stranke establishmenta, a le stežka, saj so ksenofobne politične opcije v vseh treh državah dosegle rekordne rezultate. V Avstriji pa so v večji meri prevzele vlado.
Nizozemska je na marčevskih parlamentarnih volitvah izvolila stranko ekonomskega liberalizma tedanjega premierja - Ljudsko stranko za svobodo in demokracijo. Na drugo mesto se je uvrstila protimigratnska Stranka za svobodo pod vodstvom Geerta Wildersa. Delež parlamentarnih sedežev so povečale predvsem desnosredinske stranke. Stranke levice, predvsem Laburistična stranka, pa so izgubile velik del podpore.
Aprila je v drugem krogu francoskih predsedniških volitev Emmanuel Macron premagal Marine Le Pen iz Nacionalne fronte, ki je med drugim predlagala opustitev evra in zagovarjala protimigrantska in protievropska stališča. Marine le Pen, ki je na volitvah dosegla 34 odstotkov glasov, so podprli predvsem prebivalci revnih, industrijsko zamirajočih predelov. Francosko vlado je tako oblikoval na videz svež obraz z novonastalo stranko Naprej. V resnici je Emmanuel Macron minister za gospodarstvo prejšnje vlade in član stare elite, ki izhaja iz peščice univerz, ki izobrazi večino vodilnih birokratov, politikov in vodilnih menedžerjev. Vpliv takšne izobrazbe na Macronovo politiko predstavi Christakis Georgiou z univerze Montpellier.
Skladno s to logiko je novoizvoljeni francoski predsednik konec avgusta predstavil reformo dela, ki bo po njegovih besedah “sprostila energijo delovne sile”. Spremembe pomenijo večjo fleksibilnost pri odpuščanju in zaposlovanju delavcev ter manjšajo moč sindikatov znotraj podjetij. Ekonomist Heiner Flassbeck pojasni možne učinke fleksibilizacije trga dela, ki prinaša tudi nižanje plač in posledično povpraševanja po produktih.
Macron je spremembo uvedel v obliki predsedniških ukazov, tudi vlada je reformo potrdila po pospešenem postopku. Med celotnim postopkom spreminjanja delovne zakonodaje so v Franciji potekali množični protesti. Na ulice se je podalo 225 tisoč protestnikov, ki jih je Macron označil za lenuhe, cinike in ekstremiste.
Trend izvolitve mladih obrazov s starimi idejami so nadaljevali v Avstriji. Zmagala je desna stranka Avstrijska ljudska stranka premierja Sebastiana Kurza, dotedanjega zunanjega ministrstva. Koalicijo je sestavil s stranko svobodnjakov, kar je na dan prisege vlade sprožilo 9 protestov na Dunaju. Tokrat je protestiralo le okoli 55 tisoč ljudi. Leta 2000, ko so v vlado vstopili svobodnjaki pod vodstvom Jorga Haiderja, se jih je na ulice podalo 150 tisoč. Tudi Avstrijska Koroška je prevladujoče glasovala za svobodnjaško stranko, z izjemo dvojezičnega obmejnega območja. To je večinsko še naprej podpiralo socialdemokrate, in ne svobodnjakov, ki so pod Haiderjem do slovenske manjšine vodili izrazito negativno politiko.
Kako se je Sebastian Kurz med volitvami predstavil kot prinašalec sprememb kljub dotedanjemu položaju zunanjega ministra, pojasni profesor politologije z Univerze v Salzburgu, Reinhard Heinisch.
V pogajanjih so svobodnjaki pridobili notranje ministrstvo, ministrstvo za obrambo in zunanje ministrstvo in bodo tako urejali varnostno politiko. V zameno in pod prigovarjanjem predsednika države Alexandra van der Bellena so svobodnjaki popustili pri nasprotovanju Evropski uniji. Tako so v koalicijsko pogodbo zapisali, da referenduma o članstvu v Evropski uniji v tem mandatu ne bo. Pristojnost za odnose z EU je bila tako prenesena z zunanjega ministrstva na kancleriat, torej pod oblast Sebastiana Kurza.
Z izjemo dveh Schüsslovih vlad med letoma 2000 in 2007 Avstrijo že trideset let vodijo velike koalicije med Ljudsko stranko in socialdemokrati. Takšna je bila tudi prejšnja vlada, ki je razpisala predčasne volitve.
Tako pa je britanska premierka Theresa May nagovarjala volilce pred junijskimi predčasnimi volitvami.
Napoved Therese May, da bodo konzervativci v Združenem kraljestvu zagotovili močno in stabilno vodstvo, se ni izšla po načrtih. Junijske volitve so namreč prinesle relativno zmago laburistom. Ti so na predčasnih volitvah, sklicanih z namenom okrepitve konzervativne stranke torijcev, pridobili 31 novih sedežev. Torijci premierke Therese May, ki je volitve razpisala pred začetkom pogajanj o britanskem izstopu iz Unije, so izgubili 12 sedežev in s tem parlamentarno večino. In to kljub temu, da so torijci prevzeli glasove podpore stranki UKIP, veliki podpornici izstopa iz Unije, ki na volitvah ni osvojila nobenega parlamentarnega sedeža.
Torijci so bili tako primorani skleniti vlado s severnoirsko unionistično stranko DUP, ki pa jim sedaj povzroča težave pri pogajanjih o odnosih med Severno Irsko in Republiko Irsko po Brexitu. Britanska vlada ima namreč pred seboj dve možnosti: ali Severna Irska skupaj z Združenim kraljestvom izstopi iz trgovinskega območja Evropske unije, čemur Severna Irska, ki je glasovala za obstanek v Evropski uniji, nasprotuje. Takšen dogovor bi bil tudi v nasprotju z velikonočnim sporazumom, ki je končal vojno na Severnem Irskem in ki veleva prost pretok ljudi in blaga na irskem otoku. Ali pa Severna Irska po koncu pogajanj o izstopu Velike Britanije ostane del trgovinskega območja Evropske unije. Temu, da bi Severna Irska ostala del trgovinskega območja, pa močno nasprotuje stranka DUP in v tem primeru grozi z izstopom iz koalicije.
Na čeških parlamentarnih volitvah je s tridesetimi odstotki podpore zmagala stranka ANO, ki jo vodi drugi najbogatejši Čeh, Andrej Babiš. Ta je v kampanji poudarjal boj proti korupciji in zavračanje begunskih kvot. Ideološko gledano je svoj program pustil nedefiniran ter bolj poudarjal svoje poslovne uspehe in promoviral menedžersko vodenje države. Ostale stranke so na volitvah vsaka dobile po manj kot enajst odstotkov glasov. Še najbolj pa je podpora padla vladajoči socialdemokratski stranki. V nasprotju s tradicionalnimi strankami se je v parlament prvič uvrstila Piratska stranka in to na tretje mesto z 10 odstotki podpore.
Robert Anderson, glavni urednik portala intellinews.com, zmago štiri leta stare stranke ANO pripisuje nekompetentnosti tradicionalnih strank.
Trend izgube podpore tradicionalnih strank, katerih glasove večkrat poberejo nekdaj marginalne stranke, kot je francoska Nacionalna fronta, se je odvil tudi v Nemčiji. Na septembrskih parlamentarnih volitvah so zmagali krščanski demokrati kanclerke Angele Merkel, na drugo mesto so se uvrstili socialni demokrati, oboji s padcem podpore v primerjavi s prejšnjimi volitvami. Na tretje mesto pa se je 13 odstotki podpore prvič uvrstila nacionalistična, populistična, evroskeptična in islamofobna stranka Alternativa za Nemčijo. Koalicijska pogajanja so se po odpovedi vstopa v koalicijo s strani liberalne stranke Svobodnih demokratov zakomplicirala, trenutno pa se osredotočajo na sestavo nove velike koalicije med konzervativci in socialdemokrati.
O krhkosti demokracije pa so se lahko prepričali tudi v državi s štiridesetletno dobo demokracije, Španiji. Udeleženci katalonskega referenduma so podprli dolgoletni nacionalistični cilj, potrjen že na posvetovalnem referendumu leta 2014, in izglasovali neodvisnost Katalonije. Španski ustavni sodniki so referendum že pred izvedbo razglasili za neustavnega, saj španska ustava avtonomnim regijam ne dovoljuje glasovanja o neodvisnosti. Španska vlada je tako pred referendumom zasegala volilne lističe ter onemogočala dostop do uradne spletne strani kampanje. Referenduma se je udeležilo 40 odstotkov volivcev, ki so nato devetdesetodstotno podprli neodvisnost Katalonije. Jose Javier Olivas Osuna z Londonskega inštituta za ekonomijo in politične znanosti predstavi argumente za neodvisnost.
Grobo ravnanje španske policije, ki je pri poskusu preprečitve referenduma poškodovala več kot 800 oseb, je sprožila katalonske proteste in medlo pozivanje Evropske unije k dialogu in mirni rešitvi. Španska vlada je nato po katalonski razglasitvi neodvisnosti najbogatejši španski regiji odvzela pravico avtonomije in razpisala nove regionalne volitve. Na regionalnih volitvah so tri separatistične stranke s tesno večino dveh sedežev prevzele absolutno parlamentarno večino. Nekdanji katalonski premier Carles Puidgemont pričakuje, da bodo te tri stranke oblikovale novo vlado, kljub temu da je prvouvrščena stranka nenaklonjena neodvisnosti Katalonije. Španski premier Mariano Rajoy pa novi parlament poziva k spoštovanju ustave in prizadevanjem za ozemeljsko celovitost Španije.
Evropska unija se je s podelitvijo nagrade Saharova vodjem venezuelske opozicije močno postavila na stran slednje. Ta je spomladi svoje delovanje iz parlamenta, v katerem so imeli večino, prenesla na ulice in organizirala nasilne proteste. Venezuelski predsednik Nicholas Maduro je zaradi krča pri vodenju države razpustil parlament in razpisal volitve v Ustavodajno skupščino. Opozicija je volitve bojkotirala, hkrati pa je pošel tudi njen protestniški sunek. Chris Gilbert z bolivarske univerze v Caracasu komentira učinek ustavodajne skupščine.
Ustavodajna skupščina se v Venezueli spopada s slabo gospodarsko situacijo in socialnimi problemi, saj je Venezuelo močno prizadela nizka cena nafte na svetovnem trgu. Še dodatno zaostritev pa so prinesle gospodarske sankcije Združenih držav Amerike. Kljub temu so jesenske lokalne volitve opoziciji prinesle nov poraz. Od 23 okrožij jih je kar 18 pripadlo vladajoči stranki PSUV. Predsedniške volitve v Venezueli, ki se bodo odvile letos, tako še zdaleč niso odločene.
Medtem ko je Evropski parlament podelil nagrado za človekove pravice venezuelski opoziciji se je na stari celini zaključilo delo mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu. S sodbo šestim nekdanjim visokim predstavnikom bosanskih Hrvatov, obtoženih zločinov v Bosni in Hercegovini, je po 24 letih zaključilo svoje delovanje. Sodišče je šesterico še na drugi stopnji obsodilo za zločine nad Bošnjaki, in sicer na skupno 111 let. S potrditvijo prvostopenjske sodbe je sodišče tako potrdilo, da tedanje hrvaško vodstvo nosi odgovornost za vojne zločine v Bosni in Hercegovini. Obsodba je izpostavila, da je organizacija s ciljem vzpostavitve Velike Hrvaške izvajala etnično čiščenje Bošnjakov. Na čelu organizacije so bili nekdanji hrvaški obrambni minister Gojko Šušak, načelnik glavnega štaba hrvaške vojske Janko Bebetko in nekdanji predsednik Franjo Tuđman. Hrvaški sabor je kot odziv na sodbo podal izjavo o nestrinjanju z razsodbo. Vendar pa so sejo, na kateri so izjavo podpisali, poslanci stranke GLAS in socialdemokrati bojkotirali. Hrvaški premier pa je, sicer v pomirljivih, diplomatskih tonih napovedal uporabo vseh sredstev za izpodbijanje sodbe, čeprav je za revizijo sodbe zelo malo možnosti.
S podobno diplomatsko zadržanostjo, v želji po vstopu v Evropsko unijo se je na obsodbo Ratka Mladića odzval srbski politični vrh. Navsezadnje je bila obsodba Ratka Mladića na dosmrtni zapor, med drugim zaradi genocida v Srebrenici, pričakovana.
Haaško sodišče je ob zaključku svojega delovanja pozvalo nacionalna sodišča, naj nadaljujejo s pregonom tistih, ki jih je haaško sodišče obtožilo zločinov. Haaško sodišče je v mednarodno zakonodajno prakso med vojne zločine uvrstilo posilstvo in skupni hudodelski podvig. Delovanje sodišča, ustanovljenega z namenom pomiritve med narodi bivše Jugoslavije, oceni Nemanja Stjepanović, predstavnik srbske nevladne organizacije Humanitarni fond.
Balkan so zaznamovali tudi protesti zaradi nezadovoljstva s posameznimi državnimi oblastmi. Zmaga Aleksandra Vučića v prvem krogu predsedniških volitev v Srbiji je sprožila največje proteste po padcu Miloševićevega režima. Protestni val je trajal slab mesec.
Množični protesti pa so zajeli tudi Romunijo. Krizo so spodbudili predlogi zakonov vladajoče stranke, da oteži delo organov, ki preiskujejo korupcijo, dvigne pogoje za začetek preiskave, hkrati pa omili kazni. Več pove Florin Poenaru iz organizacije Critic Attac.
Protesti so se odvijali tudi v Makedoniji. Predčasne parlamentarne volitve niso prinesle takojšnje rešitve za makedonsko politično krizo. Na njih je sicer slavila do takrat vladajoča desničarska stranka VMRO-DPMNE Nikole Gruevskega, a to ni bilo dovolj za sestavo vlade. Makedonski predsednik Gjorge Ivanov, ki je naklonjen VMRO-DPMNE, nato ni bil pripravljen podeliti mandata za sestavo vlade predsedniku socialdemokratov Zoranu Zaevu, ki se je za sestavo vlade dogovoril z albanskima strankama. Dogovor z albanskimi strankami je bil povod za proteste, kljub temu da je do dogovora z njimi skoraj prišel tudi VMRO-DPMNE. Komentira Ana Petruševa, direktorica balkanske preiskovalne novinarske mreže za Makedonijo.
Močan udarec je VMRO-DPMNE doživela na oktobrskih lokalnih volitvah. Od 81 občin jih je VMRO-DPMNE osvojila zgolj 5, medtem ko jih je SDSM 57.
Tudi Balkana v letu 2017 niso obšle obtožbe o ruskem vmešavanju. Nedvomno pa so ruske banke vpletene v restrukturiranje dolga koncerna Agrokor, ki ima v lasti 61 podjetij na Balkanu in zaposluje 60 tisoč ljudi. Že na začetku leta je bonitetna agencija Moody podjetju znižala oceno dolga in ga označila za skoraj tveganega. Hrvaška se je odzvala s sprejemom zakona Lex Agrokor. Aprila je vodenje poslovanja prevzela izredna uprava pod vodstvom predsednika Anteja Ramljaka. Ta je oktobra predstavil poročilo o poslovanju Agrokorja, ki je razkrilo več milijard evrov dolga in pokazalo, da velik dolg dolga izhaja iz preusmerjanja denarja na zasebne račune. Lastnik Ivica Todorić je bil kazensko ovaden, pridobil naj bi si 173 milijonov nezakonite premoženjske koristi. Konec decembra je Ramljak predstavil načrt finančnega prestrukturiranja. Zdravo jedro družbe naj bi prenesli na nov holding, preostanek bo šel v stečaj. Na dogajanje v Agrokorju se je odzvala tudi Slovenija in za zaščito sprejela družbe sistemskega pomena Lex Merkator.
V skladu z evropskimi trendi pa je Slovenija na začetku leta sprejela Zakon o tujcih. Ta omogoča, da Državni zbor v primeru spremenjenih razmer na področju migracij sprejme določene ukrepe. Ti med drugim vključujejo popolno zaporo državne meje in onemogočajo podajanje prošnje za mednarodno zaščito. Zakon je po mnenju strokovne javnosti neustaven in krši mednarodne pravne vire, med njimi Ženevsko konvencijo, najstarejši pravni vir na področju begunskega prava. Varuhinja človekovih pravic je na Ustavno sodišče vložila zahtevo za ustavno presojo zakona. Na odločitev ustavnih sodnikov še čakamo.
Zaradi kršitev človekovih pravic, ki jih predvideva zakon o tujcih, je Slovenijo okrcal tudi komisar za človekove pravice Sveta Evrope Nils Mužnieks. Marca je obiskal begunce, ki so v tovarni Rog našli socialni prostor. Vprašanje je le, kako dolgo še. Februarja se je namreč začel sodni postopek proti osmim rogovcem, zoper katere je MOL vložila lastninsko tožbo. Dvema je sodišče že naložilo izpraznitev prostorov. Vzporedno poteka postopek zaradi motenja posesti, ki so ga proti MOL sprožili uporabniki avtonomne cone Rog. Poleg Roga je občina napovedala tudi prodajo hostla Celica. V podporo Celici in Metelkovi so decembra potekali shodi, vendar je mogoče pričakovati, da bo župan Zoran Janković s svojimi načrti nadaljeval. Kot je dejal že junija 2016, ko se je na dvorišču Roga pojavil bager.
Zokijeva Ljubljana je naziv zelena prestolnica predala ravno ob pravem času. Prebivalce bližnje Vrhnike je namreč maja pretresel požar v tovarni kemičnih odpadkov Kemis, ki je imel za posledico onesnaženje vode, tal in zraka. Požar je razkril pomanjkljivosti inšpekcijskega nadzora in pripravljenosti državnih agencij za odzivanje na takšno nesrečo. To je izpostavil profesor Mihael Toman.
Ignorantski odnos države do okolja se je pokazal tudi v primeru izdaje okoljevarstvenega soglasja in kasneje gradbenega dovoljenja avstrijski lakirnici Magna Steyr (1, 2). Opozorila okoljskih nevladnih organizacij, da bo tovarna porabila več pitne vode in onesnaževala zrak bolj, kot je to zapisano v soglasju, niso zalegla. Ko so v javnost septembra pricurljale informacije, da je Magna dovoljenje dobila na Madžarskem, je bila skrb za varstvo okolja dokončno potisnjena ob stran. Obljuba o zagotovitvi več kot tisoč delovnih mest v regiji, ki se spopada z največjo stopnjo brezposelnosti v Sloveniji je prevladala in gradnja se je začela. Slovenija bo Magni za postavitev lakirnice zagotovila 18,4 milijona evrov finančne vzpodbude.
Še bolj kot Magna je Slovenijo pretresala investicija v drugi tir na relaciji Divača-Koper. Že leta 2016 je bilo ustanovljeno državno podjetje 2TDK, maja letos pa je bil sprejet zakon o drugem tiru. Glede na zakon se bo projekt financiral deloma iz proračunskih, deloma iz evropskih sredstev. Poleg tega se bo Slovenija dolgoročno zadolžila pri Evropski investicijski banki, preostalih 200 milijonov evrov pa naj bi zagotovila Madžarska. Skupna vrednost investicije znaša okoli milijarde evrov. Septembra je bil izveden referendum o drugem tiru, ki se ga je udeležilo le okoli 20 odstotkov volivcev, od katerih je več kot pol glasovalo za zakon. Saga o drugem tiru še ni zaključena, na potezi je ustavno sodišče. To mora odločiti o pobudi za presojo ustavnosti zakona, ki jo je vložil pobudnik referenduma Vili Kovačič.
Gradnja drugega tira je močno zaznamovala tudi dogajanje v Luki Koper. Konec decembra je skupščina delničarjev na pobudo SDH glasovala za menjavo uprave Luke pod vodstvom Dragana Matića. Nadzorni svet je upravo razrešil naslednji dan. Uradni razlog za menjavo je bilo neučinkovito poslovanje in problem izvajalcev pristaniških storitev. Ni mogoče zanikati, da so delovni pogoji in poslovanje IPS neustrezni, vendar gre za več let staro problematiko. Razlog za menjavo uprave lahko torej najdemo drugje, kar potrdi Matjaž Han iz SD.
Novi predsednik uprave je postal Dimitrij Zadel, člana uprave pa Metod Podkrižnik in Irma Gubanec.
S skupščino delničarjev Luke Koper med novoletnimi prazniki smo pripeljali leto 2017 do konca.
2017 so kultivirali Gea, Novelli, vajenka Pia in Zwitter.
Dodaj komentar
Komentiraj