Leto odčaranja reformistov
Analizo minulega leta po pregledu najpomembnejših dogodkov in premikov po svetu v današnjem Kultivatorju nadaljujemo ter zaključujemo z notranjepolitičnim dogajanjem. Če smo se v supervolilnem letu 2022, ko je bila vlada Roberta Goloba še sveža in zagnana, morali zanašati na obljube in geste nove koalicije, je leto 2023 privedlo do odčaranja liberalno-svobodnjaške avre novega obraza. Po volitvah nas je morda za trenutek kolektivno uročil kult odločnosti novega odrešenika pred Janezom Janšo. V prvem polnem letu realpolitičnih odločitev je ministrska garnitura Gibanja Svoboda, Socialnih demokratov in Levice poskrbela za prizemljitev; za vrnitev v business as usual Golobovih predhodnikov, ki so volivcem in sebi gradili privid o reformah po meri ljudstva, medtem ko so ga sproti rušili.
Namesto pandemije smo dobili poplave, zunanji, politično nepredviden dejavnik, ki je vladi začel služiti kot razlog delovanja. Če so bile nepredvidljive, niso bile nepričakovane, saj smo si pogoje zanje ustvarili sami. V zunanjepolitičnem pregledu okoljskih politik z razlogom nismo omenili. V Evropski uniji in Združenih državah Amerike, kjer se imamo za zeleni svetilnik sveta, namreč države za zmanjševanje globalnega segrevanja vztrajajo pri spodbujanju zasebne proizvodnje domnevno zelenih tehnologij, kot so električni avtomobili, sončni paneli in vetrnice.
Evropska komisija je z namenom zagotovitve konkurenčnosti in dobičkonosnosti evropski »zeleni« industriji predstavila nov industrijski načrt v okviru zelenega dogovora, slovenski parlament pa v enaki maniri sprejel zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. Državni sekretar, zadolžen za drugi blok Jedrske elektrarne Krško, je postal Danijel Levičar, ki ga je Golob v svoj kabinet potegnil z Gen energije. Levičar ocenjuje, da bo za drugi blok potreben referendum. Leto 2027 – ki več ne sodi v mandat aktualne vlade – za to po njegovem še ne bo prepozno. Gen energija je v pripravi vloge za začetek državnega prostorskega načrtovanja sicer razširila možen nabor moči novega reaktorja, katerega moč so v izdihljajih Janševe vlade omejili pri 1100 megavatih.
Zaradi do biznisa prijaznih okoljskih politik nas predlanski požari na Krasu in lanske poplave ne morejo več čuditi. Do najhujših poplav v Sloveniji doslej je prišlo v letu, ko so na gladini Atlantskega oceana od konca pomladi izmerili rekordne temperature. Zaradi večjega izhlapevanja vode je narasla pogostost nastajanja vremenskih front, ki so se kazale predvsem v obliki pogostejših padavin v srednji Evropi. V začetku avgusta so po daljšem obdobju obilnega deževja predvsem porečja Drave, Kamniške Bistrice, Sore, Save in Savinje postala preobremenjena. Neposredno je v poplavah umrlo sedem ljudi, reke so odnašale hiše, zaradi plazov pa bo država na primer iz Strug v občini Luče ljudi izselila. Hidrolog Janez Polajnar z agencije za okolje je avgusta za Kultivator ocenil, da so poplave za Slovenijo gotovo nova realnost.
Med razlogi za tako hude poplave je, kot so opozarjali hidrologi, inženirji in vodarji, tudi gradnja na poplavnih območjih. Pogosto nelegalna. Objekte ali hlodovino ob rečnih strugah je voda odnesla dolvodno in jih zagozdila, denimo v mostove, ki so jih po poplavah prve postavljali na novo. Na območjih pomembnega vpliva poplav, kakor so jih opredelili v novem načrtu zmanjševanja poplavne ogroženosti, je po podatkih iz leta 2019 stalo več kot 90 tisoč stavb, v katerih je imelo stalno ali začasno prebivališče prek 300 tisoč ljudi. Delež pozidanega prostora na območjih z veliko poplavno nevarnostjo je v primerjavi s podatki z začetka tisočletja skoraj 1,5-krat večji.
Državljani so na referendumu poleti 2021 Zakon o vodah ubranili pred nadaljnjimi poenostavitvami poseganja v prostor ob vodnih površinah, ki jih je načrtoval tedanji minister Andrej Vizjak. Toda to še ne pomeni, da veljavna zakonodaja – denimo uredba o pogojih za posege v prostor na poplavno ogroženih območjih iz leta 2008 – gradnjo objektov na ogroženih območjih omejuje dovolj strogo.
Vlado so poplave prisilile v uren konec parlamentarnih počitnic in čez noč smo namesto reformne vlade – ki trdi, da dela dolgoročno, vsaj za dva mandata – dobili krizno vlado. Odziv vlade na poplave je ob koncu leta strnjen v dveh zakonih: interventni zakon je parlament sprejel konec avgusta, zakon o obnovi pa decembra. Interventni zakon v 63. členu projekte odpravljanja posledic poplav in plazov izvzema iz upoštevanja predpisov, po katerih je pred gradnjo potrebna presoja vplivov na okolje, kot je Zakon o varstvu okolja. Z odpravljanjem posledic poplav interventni zakon tako nudi podlago za ponovno vzpostavljanje njihovih razlogov.
Še preden je parlament interventni zakon sprejel, je Golob že obljubljal zakon o obnovi, v njem pa obdavčenje dobička bank. Zmedo glede tega, katere ukrepe je vlada sprejela, so v opozicijski Slovenski demokratski stranki in Novi Sloveniji izkoristili za premestitev pozornosti na solidarnostni prispevek in delovno soboto, s katerima bi delavci in podjetja prispevali v sklad za obnovo. Rešitve interventnega zakona, ki spreminjajo več kot 40 veljavnih zakonov, so med drugim povečale pooblastila delodajalcev za povečanje obremenitve in premeščanje delavcev, predvsem v javnem sektorju, a tudi na področju socialnega varstva. Kasneje je vlada obvezni solidarnostni prispevek z novelo odpravila, delovna sobota je postala prostovoljna.
Neposredno škodo poplav je vlada ocenila na tri milijarde evrov. Pri vlaganju prošnje za 400 milijonov evrov iz solidarnostnega sklada Evropske komisije je po metodologiji ocene škode in cene obnove prišla do 10 milijard evrov. V krizni vladi naj bi nadzorno vlogo nad delom ministrstev opravljala nova služba za obnovo po poplavah, katere vodenje je prevzel Boštjan Šefic, ki se je zato vrnil iz pokoja.
Enormne poplave, ki bodo več let ali desetletij zaznamovale življenje ljudi predvsem na neposredno prizadetih območjih, so za Golobovo vlado hitro postale izgovor za spodletelost reform in povratek k postkovidnim nameram po varčevanju. Podobno, kot je bila pandemija oprijemljiv problem družbe, na katerega je Janševa vlada odgovarjala s pogosto neutemeljenim poseganjem v zadeve, ki se pandemije sploh niso tikale.
V začetku oktobra so v osrednjih medijih brez reference na kakršenkoli vir začeli govoriti o rekonstrukciji vlade. Informacije – ali dezinformacije – o rekonstrukciji so v medije prišle sočasno z Golobovo namero po menjavi ministra za naravne vire in prostor Simona Uroša Brežana ter kmetijske ministrice Irene Šinko. V istem času je Golob izbral novo zdravstveno ministrico Valentino Prevolnik Rupel. Petega oktobra je premier za Slovensko tiskovno agencijo upravičil menjave ter navrgel idejo o zmanjšanju števila ministrstev, rekoč: »Danes se kaže, da vlada, ki je bila nastavljena za razvojne potenciale, mogoče v kriznih situacijah res ni najbolj ustrezna oblika.« V istem intervjuju je še izrazil zaupanje ministrici za javno upravo Sanji Ajanović Hovnik, ki je že naslednji dan, po nastopu v Tarči, odstopila.
Ob koncu oktobra je Golob o rekonstrukciji govoril natančneje:
Kdo je v medije sprva plasiral govorice o rekonstrukciji vlade in zakaj, nazadnje ni bistveno. Naj je bil razlog preprosto odvračanje pozornosti, vnaprejšnje upravičenje ministrskih menjav ali Golobov menedžerski refleks po učinkovitejšem vodenju vlade v krizni situaciji, kot bi šlo za podjetje – iz rekonstrukcije v pravem pomenu ni bilo nič že zato, ker so se v Socialnih demokratih in Levici oklenili lastnih ministrskih stolčkov. Poleg tega bi z novo rekonstrukcijo vlade Golob povozil mnenje volivcev, ki so jeseni 2022 na referendumu potrdili spremembe zakona o vladi in razširjen nabor ministrstev.
Če razloge za menjave ministrov pogledamo podrobneje, je jasno, da se med seboj bistveno razlikujejo. Med Golobovimi razlogi za razrešitev Šinko je bilo postopanje uprave za varno hrano, ki v primeru uvožene in v slovenskih trgovinah prodane hrane s prekoračenimi vrednostmi pesticidov državljanov ni obveščala. Toda z ministrico je imel Golob že dolgo drugačne poglede, na primer glede spodbujanja vegetarijanstva, pri čemer je Šinko ostala zaprisežena promociji mesne industrije, ali glede poboja nutrij na Ljubljanskem barju. Proti odlovu nutrij je Golobova partnerica Tina Gaber zagnala kampanjo, ob koncu leta pa je v intervjuju na Televiziji Slovenija Golob priznal, da mu je Gaber pri boju za »ranljive skupine« kot srčna oseba »marsikdaj navdih«. V istem intervjuju je Golob zatrdil, da Šinko nikdar ni bila njegova prva izbira:
Golob je v intervjuju spet imel predolg jezik in dejal, da je edini razlog, da Vojka Adamiča, upokojenega majorja, še ni predlagal za kmetijskega ministra, da je bil takrat v tujini. Včeraj je za ministrico predlagal doslej nevidno poslanko Gibanja Svoboda Matejo Čalušić, saj so bili v poslanski skupini Svobode po informacijah portala N1 s predstavitvijo Adamiča zelo nezadovoljni.
Sanjo Ajanović Hovnik je Golob pred medijskimi razkritji ščitil do zadnjega. Predvsem Mladina in Televizija Slovenija sta prednjačili pri pisanju o nepravilnostih pri osrednjem vladnem razpisu za financiranje nevladnih organizacij, ki ga vodijo na ministrstvu za javno upravo. Če skrajšamo, pri razpisu je ministrica šla na roko svoji nekdanji poslovni partnerki Kaji Primorac, predvsem tako, da je njen inštitut lahko prejel na razpisu neporabljena sredstva. Ministrica je vztrajala, da za prijavo prijateljičinega inštituta na razpis ni vedela in da že dolgo nista govorili. V Tarči so objavili izjavo ministrstva o podpori programu inštituta Kaje Primorac, pod katero se je podpisala Ajanović Hovnik. Ko so ministrico v Tarči s tem soočili, je dejala: »Na tem mestu se lahko posujem s pepelom. Da, podpisala sem pismo podpore, ampak podpisala sem še pet drugih pisem podpore.«
Novi minister za javno upravo je postal Franc Props, tudi on pred tem poslanec Svobode. Teden dni po tem, ko je postal minister, je s svojim nekdanjim delodajalcem sklenil izvensodno poravnavo. V podjetju za upravljanje nepremičnin so od svojega nekdanjega generalnega direktorja terjali 400 tisoč evrov z očitkom, da je podjetju povzročil poslovno škodo. Za kakšno vsoto se je Props po prevzemu ministrstva s SPL-jem poravnal, ni znano.
Največje posledice bo že zaradi pomembnosti njegovega resorja pri popoplavni obnovi gotovo imel odstop Uroša Brežana. Pri očitkih Brežanu je bil Golob v intervjuju za STA dvoumen. Najprej je Brežanu očital, da ni uspel dovolj hitro reorganizirati dela na ministrstvu, da bi bilo to sposobno hitrega odzivanja po avgustovski ujmi. Takoj zatem je zatrdil, da Brežanu ne očita počasnosti intervencijskih ukrepov po poplavah, v isti sapi pa v njegovi menjavi videl katalizator pospešitve potrebnih sprememb in ukrepov. Kasneje je problem lociral »v tem, kako so se organizacijsko vzpostavili, da bi lahko bili hitri in učinkoviti pri sproščanju sredstev za poplačilo del«. Občine so namreč v začetku oktobra še zmeraj čakale na prvi obrok državnega denarja za izvedbo sanacije.
Toda Brežan je v parlamentu 9. oktobra pojasnil, da je njegovo ministrstvo sredstva, namenjena za popoplavno obnovo, na račun dobilo šele sredo pred tem, torej tretjega oktobra. »Tako ne moremo biti okrivljeni za nekaj, česar prej nismo mogli storiti,« je dejal. Na pravi razlog za to, da je izgubil podporo premierja, je Brežan nakazal z opozorilom na prihodnje izzive pri urejanju prostora, kjer se po njegovem ponujata dve skrajni možnosti – na eni strani dolgoročne, strokovno utemeljene rešitve, na drugi pa hitre, všečne rešitve, prepogosto v korist posamičnim interesom, ki dolgoročno prinašajo več škode kot koristi. Citiramo: »To je lekcija, ki nam jo je uprizorila narava to poletje.«
Ko je ministrstvo še vodil Brežan, so družbi za avtoceste, znani kot Dars, zavrnili izdajo gradbenih dovoljenj za dva odseka tretje razvojne osi do Koroške. Razlog za zavrnitev je bil v manjkajočem mnenju direkcije za vode, ki jim ga na Darsu zaradi sprememb kart poplavne ogroženosti ni uspelo pridobiti v zahtevanem roku. Državni sekretar na infrastrukturnem ministrstvu Andrej Rajh je zavrnitev označil za sabotažo. Ministrstvo za naravne vire je začasno prevzela kar infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek, ki je tako približno dva meseca imela hkrati nadzor nad infrastrukturnimi investicijami in njihovim umeščanjem v prostor. Kot državnega sekretarja na ministstvu za naravne vire si je Bratušek izbrala Jožeta Novaka, ki je nato decembra sam postal minister. Kot svojega državnega sekretarja je Novak na ministrstvo spravil Mirana Gajška, ki je pred desetletjem z Zoranom Jankovićem, ljubljanskim županom in njegovim ter ministričinim nekdanjim strankarskim šefom, skupaj uspešno prestal sodni proces. Leta 2002 je bil Gajšek kot direktor celjskega zavoda za planiranje in izgradnjo zaradi zlorabe uradnega položaja obsojen na pogojno kazen štirih mesecev zapora.
Medtem ko so kadri, blizu Alenki Bratušek in Zoranu Jankoviću, začeli prevzemati ministrtsvo za naravne vire, so stvari hitro stekle. V Gibanju Svoboda so se spravili še na predsednika uprave Darsa Valentina Hajdinjaka, nekdanjega podpredsednika Nove Slovenije. Namesto Hajdinjaka, ki so ga prisilili v odstop, je nadzorni svet za pol leta za predsednika uprave imenoval Davida Skornška. Skornšek sedi tudi v nadzornem svetu Elesa, državnega operaterja električnega omrežja. V upravi Darsa je tudi Andrej Ribič, ustanovni član Gibanja Svoboda, ki je hkrati predsednik nadzornega sveta Elesa. Predsednik nadzornega sveta Darsa je Andrej Šušteršič, ki je z Ribičem sodeloval v Elektru Ljubljana.
Po elektroprevzemu Darsa se je v zakonu o obnovi po poplavah, ki ga je parlament sprejel decembra, kot razvojni in prednostni cestni infrastrukturni projekt naenkrat znašla tretja razvojna os. Dobra dva tedna po začetku začasnega ministrovanja Alenke Bratušek je ministrstvo za naravne vire izdalo gradbeno dovoljenje za nadhod in postajno dvorano nove železniške postaje Ljubljana. Le dan po tem, ko je od Brežana prevzela ministrstvo, se je Bratušek udeležila predstavitve nove postaje, na kateri je Janković vrednost celotnega projekta ocenil na okrog milijardo evrov. Bratušek je zaključek projekta napovedala za leto 2025. Investitor pri gradnji železniške postaje je direkcija za infrastrukturo, organ v sestavi infrastrukturnega ministrstva, ki ga vodi sama Bratušek. Investitor pri izgradnji avtobusne postaje so Slovenske železnice, pri izgradnji komercialnega dela, znanega kot Emonika, pa družba Mendota Invest. Zasebna družba, ki je del madžarske skupine OTP, lastnice bank SKB in NKBM, bo investirala v hotel, poslovne prostore in nakupovalno središče.
Konec oktobra je portal N1, ki se je že dodobra uveljavil kot eden posrednikov internih informacij iz Gibanja Svoboda, ob sklicevanju na anonimne vire poročal, da je premier Golob k odstopu pozval tudi predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič. Na razpravi poslanske skupine Svoboda, ki se je je udeležil tudi Golob, so po informacijah portala govorili o tem, da predsednica državnega zbora prevečkrat ravna po svoje, kot je to storila v primeru glasovanja o razrešitvi ministrice Šinko, pri katerem je bila vzdržana. Golob je, spet po neuradnih informacijah N1, mnenje, da bi zato morala odstopiti, podprl. Naslednji dan so iz stranke vrgli poslanko Mojco Šetinc Pašek in Roberta Pavšiča, ki je tedaj delal v kabinetu predsednice parlamenta.
Urška Klakočar Zupančič je odstopila kot podpredsednica Gibanja Svoboda, namesto nje so izbrali poslanko Saro Žibrat. Pri izključitvi dveh članov stranke je šlo za poskus discipliniranja poslanske skupine in članov, ki so po Golobovih besedah igrali za nasprotno ekipo. Da sta se na ministrska stolčka kasneje povzpela dva poslanca, po eni strani kaže na moč poslanske skupine v razmerju do vodstva stranke z Golobom in generalno sekretarko Vesno Vuković na čelu, po drugi na pomanjkanje primernih kadrov, s katerim so se ob intenzivnem kadriranju soočili v Svobodi.
Krizna vlada, o oblikovanju katere je govoril Golob, se je na koncu izkazala za navadno krizo vlade. Kriza, ki so jo v vladi, predvsem pa v Gibanju Svoboda, skušali predstavili kot posledico poplav, je v resnici razgalila zastoj pri udejanjanju vseh ključnih obljubljenih reform. Poplave so naenkrat postale razlog za varčevanje. Vlada je na primer reformo plačnega sistema v javnem sektorju, po kateri bi razmerje med najnižjo in najvišjo osnovno plačo povečali na ena proti sedem, zamaknila v leto 2025. Ministrstva so s finančnega ministrstva dobila ukaz, naj v letu 2024 znižajo porabo. Pripravljali so nov proračun za letošnje leto, pri katerem je najbolj nasrkalo ministrstvo za delo. Na ministrstvu Luke Mesca so znižanje porabe načrtovali z zamrznitvijo usklajevanja socialnih transferjev in plač v javnem sektorju z inflacijo.
Varčevalne ukrepe je na Televiziji Slovenija 12. oktobra v imenu vlade moral zagovarjati Mesec iz Levice. Iz Gibanja Svoboda so namesto finančnega ministra Klemna Boštjančiča pred kamere poslali Mateja Arčona, ministra za zamejce.
Po pritisku sindikatov, ki so zagrozili s splošno stavko v javnem sektorju, so se dogovorili o 80-odstotni uskladitvi plač. Vladi ni neposredno uspelo privarčevati niti na plečih najrevnejših. Najprej je vladna koalicija na parlamentarnem odboru v spremembo zakona o izvrševanju proračunov vključila 70-odstotno uskladitev socialnih transferjev. Za popolno uskladitev so morali koalicijski poslanci, ki se z varčevanjem niso strinjali, najprej uprizoriti ples pod kozmičnim dežjem, katerega značilnost je bilo iztikanje kartic iz glasovalnih naprav. S plesom, ki je privedel do potrditve opozicijskega dopolnila, so Goloba in Boštjančiča uspeli prepričati v popolno uskladitev socialnih transferjev.
Pravi razlog vladnih poskusov privarčevanja, za natančno uresničitev katerih bodo izvedeli šele letos, niso poplave, ampak dejstvo, da se letos vračajo evropska fiskalna pravila. Od leta 2020 in pandemije do konca preteklega leta pravila, ki omejujejo državno zadolževanje in proračunski primanjkljaj v razmerju do bruto domačega proizvoda, niso veljala. Kljub nameram po varčevanju letošnji proračun znaša rekordnih 16 milijard evrov, kar pa je posledica popoplavnih izdatkov. Na ministrstvu za finance so konec novembra tako pojasnili, da je Slovenija med sedmimi državami, ki ima v letu 2024 s priporočili Sveta Evropske unije skladno fiskalno politiko. Z Evropsko komisijo so na ministrstvu opravili vrsto pogovorov, v katerih so jo prepričali o utemeljenosti enkratnih izdatkov za obnovo po poplavah.
Da pri varčevanju ni šlo za golo upoštevanje fiskalnega pravila ob poplavnih izdatkih, ampak tudi za ideološko pogojeno potezo, kažejo na primer proračunski izdatki za vojsko in politične stranke. Poleti, še pred poplavami, so bile parlamentarne stranke pri dvakratnem povečanju proračunskih sredstev, namenjenih političnim strankam, enotne. Najprej so poslanci potrdili spremembe zakona o financiranju političnih strank. Spremembe so zasnovali tako, da je večji delež prejetih proračunskih sredstev odvisen od volilnega rezultata strank. S tem sta več denarja pridobili stranki z največjim številom poslancev, torej Gibanje Svoboda in Slovenska demokratska stranka. Izgubile so manjše, predvsem zunajparlamentarne stranke. Nato je finančno ministrstvo privolilo v povečanje skupne malhe, namenjene financiranju strank, z dveh milijonov evrov in pol na pet milijonov. To je na kolegiju predsednice državnega zbora enotno podprlo vseh pet parlamentarnih strank.
Iz načrta razvojnih programov do leta 2026 investicij v novo oborožitev vojske sredi domnevne nuje po varčevanju niso črtali. Vlada je nove investicije v proračunski načrt uvrstila konec julija. Najprej je za nabavo 106 bojnih osemkolesnikov rezervirala skoraj 700 milijonov evrov. Septembra 2022 je vlada namreč sklenila izstopiti iz programa za nakup boxerjev, kar je bil projekt Mateja Tonina, obrambnega ministra iz prejšnje vlade. Pod Toninom je ministrstvo za obrambo načrtovalo nakup 136 oklepnikov boxer in sklenilo pogodbo za nakup 45 oklepnikov za dobrih 400 milijonov evrov. Od posla je ministrstvo pod Marjanom Šarcem nato odstopilo, čeprav odstopa po poročanju Večera do konca preteklega leta še niso formalno dokončali, saj se morajo s tem strinjati tudi vse v programu sodelujoče države, torej Nemčija, Združeno kraljestvo, Nizozemska in Litva. Šarec je v oddaji 24ur zvečer konec julija vztrajal, da država z odločitvijo za nakup 106 oklepnikov pravzaprav varčuje:
Toda poleg nabave osemkolesnikov je vlada v načrt uvrstila nov sistem kopenske zračne obrambe, za katerega je predvidela 200 milijonov evrov. Decembra je Šarčev državni sekretar Damir Črnčec z Nemci tako že sklenil dogovor o sodelovanju pri nabavi raketnega sistema Iris-T. V proračunski načrt, katerega stroški se prerazporejajo čez več let, je vlada uvrstila še nakup šestih večnamenskih vojaških helikopterjev za 200 milijonov evrov in nakup dodatnega transportnega letala Spartan za 70 milijonov.
Reforme, ki jih je vlada obljubljala kot po tekočem traku, od zdravstvene do davčne, sredi oboroževanja niso dočakale epiloga. V začetku leta so v sklopu davčne reforme denimo obljubljali dodatno obdavčitev velikih lastnikov stanovanj. A Golob je že aprila zatrdil, da predlog davčne reforme ni bil usklajen, in ocenil, da davčna reforma ni nekaj, kar je v ospredju.
V ospredju je takrat še bila zdravstvena reforma. Toda minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je v sklopu svoje reforme hotel spraviti nad zavod za zdravstveno zavarovanje in ga podrediti svojemu ministrstvu. Že leto prej je bil Bešič Loredan pobudnik interventnega zdravstvenega zakona, ki je po trditvah dežurnih zdravstvenih aktivistov v Glasu ljudstva omogočil dodatno prelivanje javnega denarja v žepe zasebnih zdravnikov. Vodja vladnega strateškega sveta za zdravje Erik Brecelj je proti novim načrtom ministra v javnosti nastopil odločno in v začetku julija je Bešič Lordan moral odstopiti. Golob je ob koncu leta priznal, da je naprej poslušal ministra, nato je premierjevo pozornost dobil Brecelj.
Z izbiro Valentine Prevolnik Rupel je bil Brecelj zadovoljen. Kmalu je pripravila nov interventni zakon, s katerim je dežurstvo na področju nujne medicinske pomoči razširila na vse zdravnike, financirane iz javnih sredstev. Koncesionarji so bili iz dežuranja pred tem izvzeti. Še za časa ministrovanja Bešiča Loredana so poslanci Gibanja Svoboda čez noč šli v ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kar je bilo za vlado Marjana Šarca pred leti usodno. Zakon je vložila le poslanska skupina Svobode, z njim pa smo namesto ukinitve dopolnilnega zavarovanja dobili njegovo nacionalizacijo oziroma prenos pod zavod za zdravstveno zavarovanje. Zavarovalnice Generali, Vzajemna in Triglav so začele pred vložitvijo zakona napovedovati dvig zavarovalnih premij, ki jih je vlada z uredbo zamrznila. V Levici so se sicer zavzemali za progresivno lestvico novega obveznega zdravstvenega prispevka, po kateri bi premožnejši plačevali več, revnejši pa manj. Toda to so v največji vladni stranki obljubili za konec mandata.
Vodenje Levice je v minulem letu prevzela ministrica za kulturo Asta Vrečko. Pred poletnimi volitvami v svet stranke je del članov oblikoval svojo listo, tako imenovano levo krilo pod vodstvom poslanca Mihe Kordiša. Levo krilo je s kritiko vodstva stranke, da se preveč podreja Golobu in postaja preveč liberalno, na volitvah v svet zmagalo. K dolgoletnemu nezadovoljstvu nad Meščevim vodenjem Levice je gotovo dodala tudi njegova izjava, da ni marksistični socialist, ampak prisega na keynesianizem.
Na volitvah za novega koordinatorja sta se pomerila predstavnika obeh kril – Miha Kordiš iz levega in Asta Vrečko iz desnega. Z glasovi pokrajinskih odborov je Vrečko Kordiša premagala in poskrbela za vodstveno kontinuiteto ministrske garniture.
Levica v vladi ni dosegla korenitih sprememb, ampak skušala uveljaviti manjše kozmetične popravke. Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga je pripravilo Ministrstvo za solidarno prihodnost s Simonom Maljevcem na čelu, se ne razlikuje bistveno od zakona, ki ga je sprejela Janševa vlada. So pa na ministrstvu zagotovili vir za financiranja zakona z uvedbo enoodstotnega prispevka za delavce, delodajalce in upokojence. Pravice iz zakona upravičenci lahko začnejo uveljavljati z letošnjim letom.
Minister Maljevac je za leto 2023 napovedal tudi gradnjo tisoč javnih najemnih stanovanj, do leta 2026 pa pet tisoč stanovanj. Po koalicijskem vrhu v začetku februarja je bil cilj vlade do konca mandata vzpostaviti stroj, ki bo zgradil 2000 stanovanj na leto, je pojasnil minister za delo Luka Mesec. Premier Golob ga je hitro popravil in mu prišepnil bolj všečno številko.
Stanovanja, ki jih je država postavila lani, je republiški stanovanjski sklad načrtoval že dolgo pred novo vlado. Dokapitalizacije stanovanjskega sklada so bile premajhne, da bi z njimi lahko sklad zagnal nove investicije, ampak je z njimi dosubvencioniral najemnine v obstoječih stanovanjih.
Uklanjanje vlade delodajalcem je privedlo do kozmetičnih popravkov zakona o delovnih razmerjih pod Meščevim ministrstvom. Predstavniki delodajalcev so izstopili iz Ekonomsko-socialnega sveta, na njihovo stran pa so pred sprejetjem novele zakon stopili gospodarski minister Matjaž Han, finančni minister Boštjančič in po trditvah sindikalistov sam premier Golob. V zakonu ni obljubljene možnosti trideseturnega delovnega tedna, dopust v primeru oskrbe družinskega člana je neplačan, pri praktično vseh ukrepih, ki širijo pravice delavcev, pa imajo zadnjo besedo delodajalci.
Depolitizacijo Radiotelevizije Slovenija, ki so jo z novim zakonom, potrjenem na predlanskem referendumu, obljubljali v koaliciji, je sprva zadržalo ustavno sodišče. Toda ker se na sodišču o končni presoji niso mogli poenotiti, so maja odpravili zadržanje izvajanja zakona. Po konstituiranju novega sveta je upravo prevzel Zvezdan Martič. Ob imenovanju je obljubil, da tako imenovane dejanšizacije ne bo izvedel.
Kadrov, ki sta jih na RTV pripeljala Andrej Grah Whatmough in Uroš Urbanija, novo vodstvo torej ni počistilo, ampak jih je premestilo. Ob koncu leta je katastrofalno finančno stanje, v katerem se je znašla nova uprava, privedlo do krnitve programa.
Obljubimo, samo še en zakon. Ministrstvo za notranje zadeve je lani prevzel Boštjan Poklukar, preverjen kader iz Šarčevega bazena. Kmalu so na ministrstvu pripravili novelo zakona o tujcih, v kateri so obdržali nacionalistični pogoj znanja slovenskega jezika za podaljšanje začasnega dovoljenja za prebivanje po postopku združitve družine. Prav tako pogoj velja za pridobitev stalnega prebivališča. Toda pogoj velja le za državljane držav, ki niso članice Evropske unije. Matej Torkar z Direktorata za migracije na notranjem ministrstvu je pogoj znanja jezika označil za spodbudo.
A gre za obvezen pogoj. Oktobra so v vladi sicer spoznali, da bo izvedba zakonskega pogoja v rokih nemogoča, zato so uvedli novo, preživetveno raven znanja jezika, ki v praksi zaenkrat ničesar ne spreminja.
Spodbudo je dočakalo odstranjevanje žice in panelne ograje na slovensko-hrvaški meji, saj je notranje ministrstvo s podjetjem Minis sklenilo pogodbo. Po podatkih, ki smo jih pridobili od ministrstva, so skupno do konca leta 2023 odstranili več kot 27 kilometrov rezilne žice in dobrih 50 kilometrov panelne ograje.
Medresorska delovna skupina za protiterorizem je konec oktobra genocid v Gazi uporabila kot izgovor za začasno povišanje ocene teroristične ogroženosti Slovenije na tretjo od petih stopenj. Istega dne je vlada sprejela tudi uvedbo začasnega poostrenega nadzora na mejah s Hrvaško in Madžarsko po italijanskem vzoru. Poostren nadzor so na začetku uvedli za deset dni, a po več podaljšanjih ga je vlada sredi decembra podaljšala vsaj do junija letos.
Ljubljanska mestna šerifijada je leta 2023 nadaljevala z gentrifikacijo in elitizacijo najlepšega mesta na svetu. Konec oktobra je občina otvorila novi Center Rog. Po nasilni evikciji skvoterjev iz Avtonomne tovarne Rog je Ljubljana dobila kulturniški center za elite.
Da je novi Rog namenjen vsej javnosti, ne le eliti, je Janković zatrdil z vabilom na otvoritev.
Toda za udeležbo otvoritvenega dogodka znotraj zgradbe je bilo treba imeti pisno vabilo. Pred nekaj sto protestniki je zgradbo zavarovala policija. Na terenu je bil sodelavec Virant, ki je povzel končni izkupiček otvoritve.
Elite so lani poleg Centra Rog dobile še vsaj tri komplekse stanovanjskih zgradb. V Šiški je nasproti nakupovalnega središča investicijska skupina Spektra Invest postavila najvišji stanovanjski objekt v Ljubljani, rumeni dvojček Spektra z 208 stanovanji, ki stanejo med 120 tisoč in 680 tisoč evri. Slovaški Corwin pa je, tudi v Šiški, naredil načrt za gradnjo štirih blokov Kvartet, v katerem dvosobno stanovanje stane okoli 200 tisoč evrov. Corwin v Ljubljani načrtuje še gradnjo poslovne stavbe Vilharia in stanovanjskih zgradb ob Linhartovi in Masarykovi cesti. Nasproti hotela Lev na mestu nekdanjega Kolizeja pa je Družba Reitenburg postavila Palais in Villo Schellenburg. V Palaisu je 110 stanovanj, v Villi pa le 15, ki so razporejena čez šest nadstropij. Vsa stanovanja imajo ceno več kot 15 tisoč evrov na kvadratni meter. Večino novih investicijskih stanovanj, od katerih smo našteli le nekaj projektov, kupujejo lastniki brez kreditov. Za povrh so se mestne oblasti spravile še nad drevesa, lani na Rožniku.
Foto: Neurje.si (Grega Pok), Twitter Vlada RS, Twitter Levica, Peter Žiberna
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj