Tako je naneslo, da glasbena redakcija Radia Študent prav na poslednji večer leta 2025 prečesava najboljše in najljubše domače in tuje albume iztekajočega se leta.

V treh urah bomo preleteli in pregledali trideset tujih in trideset domačih albumov, nekaterim, predvsem prvim desetim z obeh lestvic, pa bomo tudi prisluhnili in jih obelodanili še s citati iz recenzij, ki so jih pripravile sodelavke in sodelavci glasbene redakcije.

tuje naj Tolpe bumov™ leta 2025 ►

40. MC Yallah & Debmaster: Gaudencia (Hakuna Kulala)
39. Marie Davidson: City of Clowns (Deewee)
38. Bloo Azul & Spanish Ran: Déjà Bloo (The Church)
37. Ukandanz: Evil Plan የክፋት እቅድ (Compagnie 4000)
36. Codex Serafini: Mother, Give Your Children Sanity (Riot Season Records, Echodelick Records)
35. Little Simz: Lotus (Awal)
34. Deerhoof: Noble and Godlike in Ruin (Joyful Noise Recordings)
33. Heihaizi: Big & Deep (Space Germs Records)
32. Laura Agnusdei: Flowers are Blooming in Antarctica (Maple Death Records)
31. Scimitar: Scimitarium I (Crypt of the Wizard)

30. Sumac and Moor Mother: The Film (Thrill Jockey Records)
29. Aesop Rock: I Heard It's A Mess There Too (Rhymesayers Entertainment)
28. Teitanblood: From the Visceral Abyss (NoEvDia)
27. Tortoise: Touch (International Anthem)
26. lullahush: Ithaca (Future Classic)
25. Agriculture: The Spiritual Sound (The Flenser)
24. Sanam: Sametou Sawtan (Constellation Records)
23. Editrix: The Big E (Joyful Noise Recordings)
22. Igor Božanić: Žega (Pop Depresija, Popoff)
21. Cześćtet: Polofuturyzm (Orange Milk Records, Love & Beauty Music)

20. Damon Locks: List of Demands (International Anthem)
19. Lucrecia Dalt: A Danger to Ourselves (RVNG Intl.)
18. Ben LaMar Gay: Yowzers (International Anthem)
17. aya: hexed! (Hyperdub)
16. Black Eyes: Hostile Design (Dischord Records)
15. Rien Virgule: Berceuses des deux mondes (Murailles Music, Zamzamrec, Permafrost, La République des Granges)
14. Nadah El Shazly: Laini Tani (One Little Independent Records)
13. Hesse Kassel: La Brea (samozaložba)
12. Moin: Belly Up (AD 93)
11. Yasmine Hamdan: I remember I forget بنسى وبتذكر (Kwaidan Records, Hamdanistan Records, Crammed Discs)

10. The Ex: If Your Mirror Breaks (Ex Records)

»Vsi godbeni ekskurzi in zvočne nakane na albumu so na planem od samega začetka, a vseeno s pojočo, nekje navihano igro, drugič z intrigantnimi in tempiranimi okljuki zakrivajo vztrajnostni moment, ki na koncu terja davek hvaležne utrudljivosti. Čudaški časi širom planeta vodijo vokalista do vprašanj o kontemplaciji [...]. Težko je v obstoju The Ex najti komad resigniranja oziroma predaje, kajti tega očitno ne znajo. [...] Dovolj poetiziranja. Takih ne delajo več in Steve Albini je to vedel.« Andrej Dujc

9. Trobecove krušne peći: Radost (LAA Records)

»Repeticija ima velik pomen v dezorientirani zvočni konstelaciji zasedbe, ki mora biti prav zares mojstrsko uigrana, da lahko glasba mestoma izpade tako ohlapno. Kljub temačnim inštrumentalom je vokal tisti, ki vzbuja najbolj mrakobna občutja. Besedila so tako jedrnata in ponavljajoča se, da lahko zelo jasno občutimo namen benda. Svoja premlevanja nam v glavo vbijajo, kot bi v steno z macolo zabijali žeblje. Ponavljajoče se fraze, kot je denimo »ljepota joj nije ulje na platnu«, se nam tako za dlje časa zataknejo v možganovini. [...] Na albumu vsi člani zasedbe izkažejo mojstrstvo. Kovinske strune kitar ječijo pod prsti Ivana Vinskega, žmohten bas bivšega Haustorovca Maria Barišina pa umazan zvok albuma dvigne še na višjo raven. Izpostaviti velja tudi dober miks, ki kljub kaotičnosti glasbe jasno obelodani vsak posamezen inštrument.« Gregor Žibert

8. Snapped Ankles: Hard Times Furious Dancing (The Leaf Label)

»Album je najboljši zajem živih nastopov zasedbe, kar je zagotovo posledica tega, da so skladbe dolgo preizkušali in prilagajali v klubskih nastopih po Londonu. Sporočilo plošče je podobno kot na mojstrovini Joy as an Act of Resistance. Tako Idles kot Snapped Ankles nas pozivajo, da se v času velikih kriz ne smemo prepustiti malodušju. Tudi v obdobjih na videz neskončnih nepravičnosti in posledične apatije sta potrebna zabava in ples. Sistemu, ki nam namenoma nalaga gore bremen, da bi nas ohranil malodušne in utrujene, se lahko upremo z dobro voljo. Stres nas ne sme paralizirati, moramo se ga znebiti, v ta namen pa nam zasedba ponuja lastno plesno družbeno kritiko. Snapped Ankles z albumom Hard Times Furious Dancing priskrbijo vrhunsko glasbeno spremljavo za fizično spoprijemanje s stresom, ki nam ga povzroča čedalje bolj nori svet.« Gregor Žibert

7. Use Knife: État Coupable (Viernulvier Records)

»Use Knife nas z albumom État Coupable ponesejo na pot med uporom in utrujenostjo, med spominom in pozabo, ter med svobodo in ujetostjo. Kot je v spremnem besedilu k albumu zapisal tudi John Twells, État Coupable ne ponuja rešitve, a je niti ne išče – v sebi nosi upanje. Njegovo jedro ni v razrešitvi, temveč v samem dejanju povezovanja. Album je rezultat aktivne komunikacije med umetniki iz popolnoma različnih okolij, iz tega pa je nastala posebna vrsta dialoga – takšna, ki preizprašuje, posluša in uči. État Coupable tako nosi težo preteklosti, sedanjosti ter prihodnosti in konteksta.« Eva Rogl Mežnar

6. Pile: Sunshine and Balance Beams (Sooper Records)

»Težko je reči, kaj pomeni zrel album pri bendu, kot je Pile. Najbolje je, da se zrelost kar izpusti, ker pri umestitvi nima nobenega pomena. Očitno je, da se nešteto asociacij, ki se zvrstijo ob poslušanju diskografije, lahko zazna in primerja kar znotraj njihovega opusa. So pesmi z albuma Sunshine and Balance Beams, ki bodo spomnile na album Dripping, druge na Magic Isn't Real, pa na You're Better Than This in tako naprej. Pile so tudi z razširjeno postavo gostov dokazali, da so mojstri ustvarjanja oziroma v primeru novega albuma soustvarjanja skladb. Žanri so odveč, Pile so že dolgo samosvoj glasbeni predal.« Andrej Dujc

5. YHWH Nailgun: 45 Pounds (AD 93)

»S plošče 45 Pounds v ušesa takoj vdre kaotična in gosta kakofonija različnih komponent: močno distorziranega in odmevajočega basa, demonsko disonantnega sintetizatorja, priklenjenega na verigo repeticije, in šepetajočega dretja, s katerim frontman Zack Borzone monotono zateguje svoja enigmatična besedila. Vse lepo in fajn, toda lepilo plošče je zagotovo nemilostno nabijanje žebeljne pištole Sama Pickarda, ki ubogega, ječečega Kristusa nabija in nabija na njegov sesedajoči se križ. Ti bobni – bodisi v svojem akustičnem sestavu bodisi v kombinaciji s preciznimi takti ritem mašine – so namreč pri YHWH Nailgun neumorni stroj, ki celotni zmesi daje utrip življenja. Spomnijo nas na Zacha Hilla in njegovo ploščo Face Tat, svoje mesto pa bi zlahka našli tudi v bolj težkokategornih ali hardkoraških ansamblih. Po njihovi zaslugi YHWH Nailgun značilne Palmovske neopsihedelične start-stop trenutke odsekajo povsem natančno – prav zaradi tega se lahko končna zlitina urejenega kaosa zasveti brez ene same napake. Za piko na i na plati uživamo tudi v fantastičnem miksu, ki kroti vse še tako podivjane zvočne bodice.« Jaša Potočnik

4. Rian Treanor & Cara Tolmie: Body Lapse (Planet Mu)

»Tolmie in Treanor sta željo po preučevanju, razvijanju in raziskovanju telesa, vokala in meja elektronike obogatila z izjemnim poznavanjem klubske scene in računalniške muzike z vsemi podzvrstmi. Oblikovala sta izzivalno zbirko prešerne in prodorne glasbene vsebine. Naše skrbi o pretirani intelektualizaciji v luči jasno začrtanega raziskovalnega koncepta se z vsakim posrečenim ritmičnim vzorcem in spretno uporabljenim vokalnim semplom razblinijo. Odprti in vabljivi zveni goste nadrobljene elektronike nas spodbudijo h gibanju, artistični vokalni kriki pritegnejo našo pozornost, trenutki lahkotnih zvočnih nizov pa v nas spodbudijo katarzično sprostitev. Telesna glasba, avantgarda in albumska -tronika s tem domiselnim komponiranjem postanejo dostopne sleherniku. Vsakomur ponudijo premislek, od njega zahtevajo pozornost in mu vlivajo poživitev. Slišano nas prepoji, prevzame in gre ven. Ven in med vse in povsod naokrog.« Tinkara Meterc

3. Geese: Getting Killed (Partisan Records)

»Album bi lahko označili za enega najbolj nestrukturiranih izdelkov z jasno strukturo. Občutek, da bo muzika vsak čas ušla z vajeti, je namreč težko doseči, takšnih podvigov pa so zmožni le najbolj uigrani bendi. Člani benda Geese, ki sodelujejo že od srednje šole, nedvomno spadajo v to ugledno združbo, za občutek hoje po robu glasbenih struktur pa je v prvi vrsti zaslužen bobnar Max Bassin, ki z raznolikimi groovi poganja dogajanje albuma. Glasba lahko mestoma izpade kot prijateljsko »jamanje«, posneto brez pretiranega razmisleka. Gre torej za razdrobljen izdelek tako v inštrumentalih kot v vokalih. Besedila se ne zdijo zelo premišljena oziroma načrtovana, ampak so navidezno naključen tok zavesti. Zaradi tega frontman Cameron Winter izpade kot shizofren pridigar, ki s težko razumljivimi pripovedmi poziva, naj se prepustimo toku življenja. [...] Ko tovrstni albumi začnejo prodirati v širše poslušalstvo, so odzivi med tako imenovano »alternativno« srenjo navadno mešani. Marsikdo se z argumentom o »prodanosti« obrne proti izvajalcem, ki postanejo uspešni. Geese težko očitamo kaj takega. Plošča Getting Killed je odmik od komercialnejšega zvoka prejšnjih izdelkov in, kot kaže, gre za redek primer, ko bolj nevsakdanje glasbene ideje pritegnejo večje število poslušalcev. Tega bi se morali veseliti. To je znak, da je zanimanje za manj strukturirano muziko precej večje, kot si morda predstavljamo.« Gregor Žibert

2. billy woods: Golliwog (Backwoodz Studioz)

»Golliwog je poln bolečine, travm, samorefleksije, abstrakcije in krikov neizmerne agonije, v katero se izlivajo fantazije, neukrotljive sanje in zanje značilna paranoja, a vseeno prinaša močan del siceršnjih woodsovih besedilnih bravur, od impozantnih metafor, svetovne zgodovine in filozofije, eksplicitnih političnih komentarjev ter mentalno-preživetvenih taktik brez lepotnega okrasja. Vse to še vedno z odliko vijugasto zavija v sebi lastne litanije in opomnike poslušalstvu. Količina samorefleksije, ki jo tudi v tem primeru woods premore, skupaj s tematikami neokolonialne Afrike ali povsem vsakdanjih najemniških tegob, lezenja v rit založnikom, izdanih prijateljev ali recimo nadrealizma, je tisto, kar nas že do četrtega ali petega glasbenega kosa prepriča. Španovija z različnimi producenti se je izkazala kot čisti zadetek v polno. Woods ne izgubi ne abstraktnosti, ne detajliranosti, niti atmosferske zvočne palete, ki ga sicer krasijo skozi kariero. Še en vizionarsko-poetski izdelek, poln strahu gonilne sile raperskega pripovedništva, ki nima zgolj razlagalne temveč tudi opominjajočo noto … in seveda še en album, o katerem bi lahko spisali stostranski esej, a ga še kar ne bi zaobjeli v celoti. Zaenkrat plata leta, vsekakor pa artistični masterpiece.« Jizah DaFunk

1. Ciśnienie: [angry noises] (samozaložba)

»Album [angry noises] sestavljajo štiri kompozicije, ki so si med seboj tako zvočno kot aranžersko različne, v vsaki posamezni se zgodi svoj svet. Kvintet igra najbolj monolitno, meditativno, destruktivno, apokaliptično, filmsko glasbo do tega trenutka. Omenjena nasprotja so v glasbi zasedbe Ciśnienie nesramno privlačna in tako kompozicijsko kot tudi zaradi odličnega posnetka telesno, godbeno dovršena, hkrati pa neoprijemljiva. Vsi crescendi, ritmični premeti in zvočni zidovi zlahka sorodijo prvake v robnoekspresivnih glasbenih vodotokih, ki si jih boste zamislili.« Andrej Dujc

domače naj Tolpe bumov™ leta 2025 ►

40. nosferatu3285: The Shape of Things to Come (Zarš)
39. Muzikačaka: Ladja (Šop Records)
38. Ingrit Schűller: Nothing Is Bigger Than Your Expectations (samozaložba)
37. Oka: Larv (Kamizdat)
36. (A)bsurd: Anthropophobia (samozaložba)
35. Tachyon: 46 Changes From a Different Plane of Pleasant Exchanges (Pagat)
34. Insan: Planet Tuga (Kapa Records)
33. Liamere: Re- (samozaložba)
32. Mart: Tema (samozaložba)
31. Gal Golob Trio: Live at Jazz Cerkno (Jazz Cerkno Records)

30. Swai: V drevo (Clockwork Voltage)
29. II/III: two out of three (Eremit)
28. Niko Novak: Haphazard Reruns (Škuc, Ports of Call)
27. Ambra: Remnant (samozaložba)
26. Ribeiroia: Limerence (Pagat)
25. Chris Eckman: The Land We Knew the Best (Glitterhouse Records)
24. Smedja in Smetke: Večna smetišča (samozaložba)
23. Igor Lumpert Quartet: Resistance of the Earth (ears&eyes Records)
22. Ezy-G & YNGFirefly: Usmili se nas (Gramofonoteka)
21. Slowmotion Livestream: Esteder (samozaložba)

20. Hexenbrutal: Hexenbrutal IV (Zarš)
19. G04T: Fragments (Kamizdat)
18. Forged Relics: Portal (Rope or Guillotine)
17. Bakalina Velika: Use kar sije (samozaložba)
16. Czajka & Puchacz: Flapping (Lado ABC)
15. Kamra: Unending Confluence (Avantgarde Music)
14. lowlander: Please don't (Clockwork Voltage)
13. Bregove dere: Zev (samozaložba)
12. YNGFirefly: Razpoke (samozaložba)
11. TiTiTi: Izba (Non-Aligned Music)

10. Sacco Di Tempo: Tempo Di Sacco (samozaložba)

»Ko torej Kraljica drame vzpostavi pravo vzdušje albuma, lahko v njej zadihajo tudi komadi, ki bi jih morda zunaj tega konteksta prehitro odpisali kot preveč »valovske«. Sacco Di Tempo se pri tem v svojih tekstih dokaj striktno in premišljeno vzdrži preveč poetične leksike; njegov jezik zaznamuje prostodušna pogovornost, skorajda imitacija sproščenega pogovora na kavi, a iz tekstov vendarle vznikajo nove konotacije in širijo pomenski prostor. V nekaterih komadih se Sacco ugnezdi v tem ali onem prepoznavnem pomenskem polju in besedilo ustvari predvsem s preigravanjem splošno znanih referenc. [...] Končni rezultat je seansa atmosferične, grenko-sladke, skeleče-humorne introspekcije, ki jo je najbolje jemati v celoti, idealno ob kontemplativnem zrenju v fiksno točko.« Sacco Di Tempov Tempo Di Sacco si zasluži naš čas.« Žiga Rus

9. Oygn: Oygn III. – Požigalec živih mej (samozaložba)

»Mito in YNGFirefly sta za novo ognjeno ploščo pripravila pravi spektakel, ki ga v prvi vrsti krasi v muziko oziroma besedo prezrcaljena medsebojna dinamika glasbenikov. Zahvaljujoč dejstvu, da je Firefly tokrat poprijel tudi za mikrofon, je ta dinamika, četudi sta jo kazala že na preteklih izdelkih, sedaj seveda veliko bolj oprijemljiva. Mito je starejši brat, malo nergav, zelo razgledan, politično angažiran – po izobrazbi je vendarle pravnik, in še naprej plava po morju svojih značilnih besednih in črkovnih iger. Ob njegovem boku stoji mlajši pajdaš, ki je bolj vihrav, bolj čustven, kajti še ni vdan v usodo življenja na sončni strani Alp, pa tudi nekoliko bolj sodoben je v rapovski formi, z manj eksplicitno rimo, manj neposredno interpretacijo – jemlje si več svobode. Oygn po koščkih in v mozaični, s humorjem prežeti formi skupaj do potankosti secirata slovensko družbo, lokalno sceno, scene, pokažeta dobro informiranost. Ušesa in oči imata na ulici, v klubih, celo v domovih vseh nas.« Dušan Bualjić

8. Kreek: Kreek (Beton Records)

»Album Kreek je več kot krik. Je presenetljivo globoka, široka in sklenjena tvarina, ki se v desetih komadih uspe navezovati celo sama nase. Je plošča ambivalenc med nekakšno milozvočnostjo in tršimi, eksperimentalnejšimi segmenti, med plavanji in zamaščenimi groovi. Kreek se z albumom vsekakor izkaže za netipičnega, iznajdljivega in zvočno koherentnega glasbenika. Prikaže raznoliko paleto zvokovja in je pravzaprav v uporabi te raznolikosti domiseln. Sega vse od nanojzanega hiphopa, bitovskih odvodov do IDM-ovskih plavanj.« Dušan Bulajić

7. pl@ža: Hibrid (samozaložba)

»Domačijsko-urbana dvojica s slikovitimi, iskrenimi, napol recitiranimi, napol zapetimi besedili slika prostore hrepeneče preteklosti, neizogibne sedanjosti in distopične prihodnosti. [...] Sadeži so bili grenko-sladki, gozdne poti so bile zaraščene, mestni asfalt je smrdel po poletju. Je pl@ža v resnici le duh današnjega časa? Vsaka pesem je kot nenaden preblisk: odpre svoj prizor, ponudi čustvo, a še preden se usede, zbledi. Enako si upamo trditi tudi za celostno vizualno podobo dvojice, ki z izjemnimi videospoti, ustvarjenimi s pomočjo umetne inteligence, na groteskno surov način razprši misel Noči: »kar je, je že bilo, kar je bilo, vedno bo«. Omembe vredna pa je tudi meme naslovnica jazbečarja, ki z ljubljanske scene briše hipsterje, kajti na črnem hibridnem oblaku so privihrali hribsterji. Album celostno deluje kot kolaž utrinkov, ujetih med začetkom in neizživetim koncem. Je impulzivno surov, čustveno neulovljiv in zato toliko bolj pristen. Hibrid je introspektivno in drhteče delo pl@že, ki diši po najstniški naivnosti in hkrati nosi težo urbane iztrošenosti.« Eva Rogl Mežnar

6. Drhal: Sreča je vlačuga (samozaložba)

»Iskrenost glasbe benda Drhal izhaja iz enostavnosti in lahkomiselnosti inštrumentov, ki so krasno distorzirani in popačeni. Njihova formula temelji na minimalnosti, ki odpre veliko prostora za izpiljeno in neposredno liriko. Bendova poezija je preplet sarkazma in besa ter ironije in absurda. Besedila in njihova vokalna interpretacija povzdignejo ta prvenec močno nad povprečje slovenskih kitarskih izdaj, ključen razlog za to pa tiči prav v pank poziciji, ki ni pretenciozna in je v svoji enostavnosti brutalno surova.« Luka Bevk

5. Širom: V vetru noči šepetajo trdopadla zaklinjanja (Glitterbeat Records/tak:til)

»V vetru noči šepetajo trdopadla zaklinjanja je morda najdostopnejša plošča zasedbe Širom doslej. Prisluhnile boste lahko nekaterim skladbam s povsem enostavnimi frazami in njihovimi permutacijami v lahko oprijemljiv gruv. Obenem plošča vsebuje tudi najmračnejše skladbe v njihovem opusu, je njihova najdaljša plošča, ki ohranja bendovo značilno organsko prepletenost zvokovja in učinkovito meandrira med zračnostjo in svetlostjo ter temo in tesnobo. To stori nekoliko manj hrupno kot doslej in izkaže težnjo k izčiščenosti, tako v zvoku kot tudi v aranžmaju in dramatiki. Širom so seveda še vedno mojstri zaobjemanja atmosfer ne le znotraj ene skladbe, pač pa tudi znotraj albuma kot celote, a se posnetki z najnovejše plošče zdijo še posebej skrbno načrtovani. In če smo se ob prejšnji plošči spraševali, ali lahko njihova lebdeča utekočinjenost še kako najde kak korak naprej, odgovor zagotovo tiči v ozemljitvi in gruvu, ki ju Širom na plošči iščejo in najdejo v nočnem vetru.« Dušan Bulajić

4. Etceteral: Kimatika (Glitterbeat Records)

»Inštrumentalista, saksofonist in upravljalec elektronike Boštjan Simon ter bobnar Marek Fakuč, sta se odločila za poskus nadgradnje primarnih lastnosti svojega opusa. Ponovno je osvetljena kompozicija. Tokrat jo snujejo še širši nabor ritem mašin in vnaprej posneta zaporedja elektronskih gradnikov, ki jih Simon in Fakuč le dopolnjujeta. Tako se ne prepuščata hipni intuiciji ali popolnoma svobodnemu glasbenemu izrazu, ampak je njuna širina okleščena. Namenjena je podpori tehnološkega dela inštrumentarija in sodelovanju z njim, ne pa njegovemu raziskovanju oziroma tekmovanju z njim. To je dokaz, da smo priča premišljenemu, enovitemu in dovršenemu izdelku. Glasbenika sta dokazala, da se znata vrniti k svojim osnovam in jih nadgraditi z novopridobljenim znanjem, da znata sodelovati in se mestoma prilagoditi zavoljo uravnoteženega aranžmaja. Preproste ritmične vzorce znata preplesti v globoke, kompleksne vibracije, ki smo jih le redko zmožni takoj zaznati v celoti. V toku poslušanja tako plasti valovanja oblikujemo v slikovite drobce. [...] Čeprav smo se večinoma osredotočili na zvok, je pomembno, da se navežemo na uvod in poimenovanje albuma – kimatiko. Pomemben del trojice je tudi njen vizualni vidik, ki ga snuje Lina Rica. To, kar nastane kot posledica zvočnega in kot njegov dodatek.« Tinkara Meterc

3. Olfamož: Popizdaja (Ente Tapes)

»Nov, svež in spet nekoliko drugačen Olfamož, precej bolj okleščen in brez svojih kameradov v vsakem komadu, pa čeprav na seznamu sodelujočih najdemo še kakšno ime več kot na predhodnici. Drugačen je Olfamož leta 2025 predvsem v značaju zvoka, razlog za to pa tiči v okoliščinah, ki so zaznamovale obdobje, v katerem je material nastajal. Verjetno Olfamoštva zaradi vse bolj razvejanih karier njegovih članic, časovnih omejitev in preprosto življenja ni bilo mogoče zbobnati na kup, seveda pa je vmes vladala tudi pandemija. Fon je medtem ploščo oziroma ideje zanjo zapisoval na snemalnik zvoka in tako sčasoma nabral material ter ga zgradil z enim od orodij za računalniško skladanje. Popizdaji, njenemu značaju in tematikam so botrovale razpršenost, zmedeni moment modernosti in preštevilne družbene okoliščine zadnjega desetletja, kot je denimo delo na daljavo. Tako gre verjetno ploščo Popizdaja v dosedanji Olfamoževi diskografiji razumeti kot najbolj jasen, očiten dokument časa, v katerem je nastajala. [...] Na svoji tretji plošči Olfamož zaniha nazaj v svojo prvotno, kantavtorsko idejo, a so tudi pri njem leta prinesla željo po bolj izčiščenem, neposrednem izrazu, ki je še naprej v resnici globoko kritičen, še naprej svoboden, a spretno zgrajen in verjetno tudi najbolj zrel ali pa vsaj razbremenjen doslej. Tokrat Olfamož ob dvoumnem naslovu vseeno ni tako zelo popizdil, kot je pop izdal.« Dušan Bulajić

2. iT / Irena Tomažin: Another Crying Game (Kamizdat)

»Čeprav je album zaokrožen in se vse glasbene komponente prepletejo v samosvoj izrazni organizem, pa Tomažin ohrani značilno vokalno raziskovanje. Ječanje, glasni stoki in hropenje oblikujejo mračne teksture. Večplastni šepet, tresenje glasu in ihtenje podkrepijo čustveno izpovednost besedil, glas, ki spremeni obliko zaradi potrkavanja po prsnem košu, in produkcijsko oblikovanje fragmentiranih vokalnih drobcev pa izkazujejo raziskovalno noto in povečajo privlačnost glasbe. S spretnim združevanjem eksperimentalnega z melodičnim in ekspresivnega z občo človeško izkušnjo širokega spektra čustvovanja album poslušalca pritegne in ga posrka vase. Zaradi veščega ustvarjanja, ki podpre osrednjo tematiko, vsaka skladba zveni kot čustveno doživetje ali spomin nanj. Skladba Vsemu kar je blizu nas zavije v objem, ki ga premore le najgloblja ljubezen.« Tinkara Meterc

1. Zhlehtet: Pieces for Collective Change (Jazz Cerkno Records)

»Rok Zalokar je pred koncem letošnjega leta izdal še eno ploščo, ki priča o njegovi vsestranski, plodoviti in pravzaprav neumorni ustvarjalnosti. Zasedbo vselej spreminjajočega se Zhlehteta tokrat sestavlja osem članov, kar je največje število doslej. Poleg Zalokarja lahko na albumu Pieces for Collective Change slišimo še Aljo Petric, Lenarta De Bocka, Boštjana Simona, Urško Preis, Kristijana Kranjčana, Jošta Drašlerja in Žigo Smrdela. […] Osciliranje med gibljivim in statičnim ponese glasbo z albuma na izjemno umetnostni nivo in priča o izkušenosti in poenotenem okusu oziroma estetiki. Glasbeniki tekoče govorijo isti jezik, kar omogoča, da material zaživi v polnosti in postane lasten objekt. Prav tako pa ne moremo spregledati aranžmajske uravnoteženosti kompozicij glede na velikost zasedbe. Zdi se, da je vsak posamezen ton utemeljen s strukturno funkcijo in stoji natanko tam, kjer mora biti, obenem pa se kompozicij drži neoprijemljiva živost. [...] Album je v domačem okolju povsem brez primere. Od začetka do konca razvija mehak, globok in resen izraz, ki se izteče v grandiozno in izredno široko skladbo it's not about me.« Jan Kopač

Izpostavljena glasba v avtorskih in drugih oddajah:

Desadovnjak:   Disadovnjak
Hiljadu decibela:   Najboljši albumi leta 2025
DJ grafiti:   Izpod radarja 2025
Metal detektor:   Najboljše metalske plošče leta 2025
Modem:   Modem community lists 2025
Modem:   Best releases of 2025
Multipleks sekvencer:   Pregled izstopajočih produkcij leta 2025

Seznami preteklih izborov:

Naj Tolpe bumov 2024
Naj Tolpe bumov 2023
Naj Tolpe bumov 2022
Naj Tolpe bumov 2021
Naj Tolpe bumov 2020
Naj Tolpe bumov 2019
Naj Tolpe bumov 2018
Naj Tolpe bumov 2017
Naj domače Tolpe bumov 2016 | Naj tuje Tolpe bumov 2016
Naj domače Tolpe bumov 2015 | Naj tuje Tolpe bumov 2015
Naj Tolpe bumov 2014
Naj Tolpe bumov 2013
Naj Tolpe bumov 2012
Naj domače Tolpe bumov 2011 | Naj tuje Tolpe bumov 2011